Za evforijo ob prihodu tujih magnatov pa je še prezgodaj. Omenjena naložba skriva veliko neznank, med drugim, koliko davkoplačevalskega denarja bo Slovenija odštela za uresničitev tuje naložbe. Znesek zagotovo ne bo nizek. Frank Stronach, prvi mož Magne, je izjemno prebrisan poslovnež. V Avstriji rojeni kanadski milijarder svoje poslovne načrte že 50 let udejanja tudi z znatno državno (finančno) podporo.
V Kanadi je bil razvpit, ker je znal politikom zelo posladkati življenje s tem, da je njih ali njihove bližnje zaposlil v svojem industrijskem imperiju. Številnim oblastnikom se je zato izplačala dobrohotnost do Stronacha. Denimo nekdanjemu premierju države Ontario Miku Harrisu, ki je leta 2011 postal predsednik uprave Magne. Tako daleč v Sloveniji seveda še nismo. Najprej bo morala biti vlada prijazna do Magne. Počivalšek je že v četrtek napovedal, da investitor pričakuje dodatne državne ugodnosti in da je že zaprosil za »posebno obravnavo«. Koliko milijonov evrov nas bo stala ta posebna obravnava, minister ni razkril.
Prav je, da se Slovenija odpira tujim naložbenikom. In da tiste najbogatejše tudi drugače obravnava. Ampak le pod pogojem, da si hkrati zagotovi dobro pogajalsko pozicijo. V podpohorskem pokru pa ima Magna že zdaj v rokah vse adute.
Prva faza naložbe namreč niti ne izpolnjuje pogojev, s katerimi je vlada sprožila deset milijonov evrov težko naložbo v poslovno cono. V 5. členu decembra po hitrem postopku sprejetega zakona piše, da mora strateška investicija v javno korist preseči vrednost 100 milijonov evrov in mora ustvariti najmanj 1000 delovnih mest na območju občine Hoče - Slivnica. V lakirnici jih bo zaposlenih »le« 400. Zatorej je država skorajda prisiljena prepričati Magno, da izpelje vsaj drugo fazo in zgradi karosernico.
»Prvi razlog izbire lokacije je bil ta, da je v tukajšnjem kadrovskem bazenu na razpolago tehnična delovna sila,« je v četrtek trdil Počivalšek. Poznavalci razmer na trgu dela so ob tej navedbi zastrigli z ušesi. Usposobljenih ljudi iz kovinskopredelovalne stroke namreč ne primanjkuje le na območju Maribora, temveč tudi širše, ti poklici so deficitarni po vsej Evropi. Na zavodu je bilo decembra prijavljenih 378 ličarjev, orodjarjev, strugarjev in varilcev. To zveni veliko, a večina jih dobi novo službo v manj kot štirih mesecih.
Za ličarski obrat bi Magna teoretično še lahko pridobila brezposelne kadre v Mariboru in njegovi širši okolici, za načrtovano avtomobilsko tovarno z več kot 3000 zaposlenimi pa jih ni dovolj. Brez aktivne državne zaposlitvene politike bo morala drugim podjetjem speljati kvalificirano delovno silo. Ob morebitnem množičnem pretakanju zaposlenih v Magno bi postala vprašljiva utemeljenost državne radodarnosti. V kapitalizmu obstaja pravilo svobodnega trga, bo kdo ugovarjal, delojemalci lahko prosto izbirajo, kje bodo delali. Že, že. Vendar njihovi sedanji delodajalci ne uživajo luksuza, da jim oblast je z roke in jim z davkoplačevalskim denarjem (ne)posredno ceni posel.
Magnina naložba ne sme dati služb zgolj tistim, ki zlahka najdejo delo doma ali v tujini. Zato mora država zdaj potegniti ključne poteze. Cerar, Počivalšek & Co. morajo zagnati vse mehanizme za pravočasno (pre)izobraževanje mladih in težko zaposljivih kadrov. Šele potem bo Magna Slovenija postala prava investicijska zgodba o uspehu.
