Po velikem odru Gallusove dvorane so v drobnih skupinah posejani številni stoli, naslanjači, zofe; na njih poseda precejšen del 25-članske igralske zasedbe, sestavljene pretežno iz ansamblov dveh največjih ljubljanskih gledališč. Kopica kosov pohištva nakazuje raznovrstna prizorišča, kot so denimo aristokratski saloni ali podeželska posestva, o katerih beremo v romanu Vojna in mir.
Med njimi kroži pojava v domači halji. »V predstavi imam štiri različne vloge, vendar jih razumem kot eno samo, saj jih vidim kot različne izraze ruske nacionalne zavesti, torej nekakšno metaforo,« pove Jernej Šugman. »V prvem delu, ki ga trenutno vadimo, večinoma igram nenavadnega burkeža, ki je neke vrste motor dogajanja in njegov povezovalni element. Ves Tolstojev roman je pravzaprav preskakovanje od ene tragedije do druge – moja vloga, kot jo razumem, je nekako ta, da te tragedije napeljem, potem pa se poslovim in grem naprej.«
»V ironiji, ki prežema Tolstojev roman, je nekaj izrazito sodobnega,« pojasni aktualnost predloge romunski režiser Silviu Purcarete. »Zdi se, kot da bi Tolstoj menil, da vojna ni nujno slabša od miru – kajti tudi v miru se lahko dogajajo grozljive stvari, v vojni pa plemenite. Oboje je stkano iz iste snovi. In četudi je Vojna in mir zelo natančen in podroben opis določene zgodovinske situacije, lahko hkrati vidimo, da se ni od takrat pravzaprav nič posebnega spremenilo, vsi bistveni politični in družbeni problemi ostajajo enaki.«
Iskanje posebne oblike
Predstava Vojna in mir bo vrhunec festivala Tolstoj, iskalec resnice, ki so ga v Cankarjevem domu posvetili enemu največjih romanopiscev vseh časov. Tam so ta teden že odprli razstavo, na kateri je mogoče spoznati Tolstojevo življenje in delo, njegovo osebnost, nazore in pomen za sodobnost pa bodo v prihodnjih tednih osvetlili še na vrsti predavanj. »Predstava je hkrati nadaljevanje koprodukcijske povezave med Cankarjevim domom, ljubljansko Dramo in Mestnim gledališčem ljubljanskim, ki se je pred dvema letoma uspešno vzpostavila z Iliado v režiji Jerneja Lorencija,« dodaja dramaturginja uprizoritve Eva Mahkovic. »In znova imamo opravka z velikim besedilom, ki je močno zaznamovalo evropsko kulturo.«
Eno najbolj znamenitih del svetovne literature je v obliki, kot ga poznamo danes, nastajalo šest let; po tistem, ko je bilo besedilo v obdobju 1865–1867 objavljano v nadaljevanjih v Ruskem vestniku, je kot knjiga z naslovom Vojna in mir v precej predelani podobi prvič izšlo leta 1869; v njem se zapletena zgodba o usodah članov ruskih aristokratskih družin v času napoleonskih vojn prepleta z esejističnimi pasusi in filozofskimi premisleki. Obsežno in raznovrstno vsebino romana je skorajda nemogoče povzeti na kratko; kako jo torej uprizoriti v enem večeru? Kot pove dramaturginja, v predstavi nikakor ne gre za klasično adaptacijo romana ali celo za njegovo dramatizacijo, temveč bolj za serijo kratkih prizorov, nekakšnih utrinkov, ki se navdihujejo pri romanu. »Nekateri od njih so del toka osnovne zgodbe, kot jo poznamo, drugi so izbrani in zasnovani bolj subjektivno.«
Režiser je že pred časom napovedal, da pri produkciji ne bo šlo za neposredno prevajanje pripovedi iz romana v gledališko obliko, temveč za poseben način interpretacije predloge. »Na samem začetku smo se odločili, da bo uprizoritev sicer izhajala iz romana, vendar bo od njega povsem neodvisna,« razloži Purcarete. »Tako obsežno in bogato besedilo bi bilo nemogoče poustvariti v le nekaj urah z vsemi njegovimi dogodki in zapleti; za večplastnost vsebine smo zato poskušali najti popolnoma izviren gledališki izraz. Zamislil sem si, da bi bila predstava videti kot neke vrste gledališka vaja, kjer bi igralci prehajali med vlogami in prizori – v Tolstojevih pogledih, ki so bili precej religiozni, je bilo namreč tudi nekaj fatalizma, kot da so vsi dogodki zrežirani od Boga. In to je situacija, ki je zelo podobna gledališki.«
Mozaik z mnogo koščki
Roman Vojna in mir se je pred leti v neki britanski raziskavi znašel prav pri vrhu tistih, o katerih se ljudje najpogosteje zlažejo, da so jih prebrali, čeprav jih v resnici niso, tik za Orwellovim 1984 – kar glede na dolžino tega uglednega dela nemara niti ni presenetljivo. Očitno pa je, da tokratna predstava ne bo okrajšan povzetek romana za tiste, ki ga ne poznajo.
»Režiser nam je že na začetku povedal, da ne bomo delali uprizoritve za lenuhe,« se nasmehne igralka Ajda Smrekar, ena od treh, ki igrajo vlogo Nataše Rostove, enega osrednjih likov romana. »V njej bodo lahko uživali predvsem tisti, ki so knjigo prebrali in bodo posamezne prizore znali povezati; navsezadnje gre za našo interpretacijo tem iz romana.«
Na vaje, ki so se začele konec novembra, je Purcarete prišel s približno 160 stranmi besedila, ki ga je pripravil na podlagi romana. »Vendar nas je že na začetku povabil k soustvarjanju,« se spominja Marko Mandić, ki igra Andreja Bolkonskega. »Takoj nam je dal v obdelavo nekaj prizorov iz te velikanske količine materiala, da bi videl, kako delujejo in kakšne zamisli za njihovo uprizarjanje imamo mi.« Viktorija Bencik Emeršič, druga, ki igra Natašo Rostovo, dodaja: »Nismo kar začeli z vlogami, ampak smo veliko improvizirali, nekatere rešitve, ki so se izkazale za zanimive, pa smo nato vključili v predstavo.« Postopno so od prvotne različice scenarija, ki je bila še bolj »klasično« dramskega tipa, prispeli do čisto svojevrstne uprizoritvene oblike, niza bežnih impresij s kratkimi dialogi.
»Dobili smo mnoštvo miniaturnih prizorov, ki se prelivajo drug v drugega in niso nujno kronološko razvrščeni, ampak se lahko povezujejo po temi. V nekem delu se, na primer, zvrstijo vse snubitve iz romana,« pripominja Eva Mahkovic. »Imamo torej nekakšen mozaik, ogromen okvir, v katerega so vstavljeni posamezni koščki; pri tem je bistvena prav njihova kompozicija, ki daje predstavi enako širino, kot jo ima roman, in seveda tekoča izvedba.« Karakterizacija oseb je manj pomembna. »Zdi se mi, da nobeden od likov nima prostora, da bi se razvil v običajnem pomenu. Vendar me to niti ne moti, kajti osrednji poudarek je na celoti,« pove tretja Nataša, Jana Zupančič. »Če nam bo uspelo, da nenavadno zasnovo zares gladko izpeljemo, bo rezultat izvrsten,« je prepričan Mandić.
