Lord Chilcot je dobrih šest let po tem, ko ga je leta 2009 tedanji laburistični premier Gordon Brown imenoval za predsednika komisije, ki naj bi preiskala okoliščine britanskega sodelovanja v invaziji na Irak leta 2003, vendarle sporočil datum objave poročila komisije: objava naj bi se zgodila junija ali julija prihodnje leto. Številni, najbolj pa družine 197 v Iraku umrlih britanskih vojakov, so ogorčeni zaradi stalnega odlaganja objave poročila, ki je davkoplačevalce stalo že deset milijonov funtov. Komisija je zadnje priče zaslišala leta 2011. Poročilo bo objavila, potem ko ga bodo vzele pod drobnogled varnostne službe, ki bodo odstranile tiste dele, ki naj bi ogrožali državno varnost. Poročilo bo morda precej krajše, kot je zdaj, ko je z dvema milijonoma besed daljše od Svetega pisma in Shakespearjevih zbranih del ter skoraj štirikrat daljše od zelo dolgega Tolstojevega romana Vojna in mir.
O zavajanju ni nobenega dvoma
Britansko sodelovanje v invaziji na Irak več kot dvanajst let po njenem začetku (2003) in več kot šest let po njenem uradnem koncu (2009) še vedno preganja nekatere Otočane. Najbolj tedanjega laburističnega premierja Tonyja Blaira, ki je spomladi jezno zanikal, da je kriv zavlačevanja pri objavi poročila. To so počele številne priče, ki zelo dolgo niso odgovorile na kritiko v osnutku poročila, do katere so bile upravičene pred objavo. Najsrditejši kritiki Blaira in ameriškega avtorja invazije Georgea Busha mlajšega razglašajo za vojna zločinca. Trdijo tudi, da je Blair med srečanji za zaprtimi vrati že leta 2002 Bushu zagotovil, da bo Velika Britanija sodelovala v invaziji. Blair in njegovi pribočniki naj bi prirejali in predelovali varnostnoobveščevalne podatke, zlasti o razvpitem iraškem orožju za množično uničevanje, da bi dobili blagoslov parlamenta in javnosti, ki ju je Blair zavajal. Je to res? To je eno izmed vprašanj, na katera naj bi odgovorila preiskava, ki ni prvi pregled kontroverznega sodelovanja Velike Britanije v iraški vojni. V prejšnjih hitrih preiskavah so Blaira oprali krivde zavajanja parlamenta in rojakov, čeprav o tem že dolgo ni nobenega dvoma. Hans Blix, vodja inšpektorjev Združenih narodov je komisiji povedal, da so Blairove trditve o iraškem orožju za množično uničevanje v razvpitem napihnjenem dosjeju britanske vlade iz leta 2002 temeljile na zavajanju. Zlasti tista, da lahko iraške rakete začnejo padati po Veliki Britaniji v 45 minutah.
(Ne)zakonita vojna?
Poročilo komisije naj bi odgovorilo tudi na vprašanje, na katero je odgovor znan že dolgo: je invazija na Irak povečala grožnjo, ki jo Veliki Britaniji predstavlja Al Kaida? To je v odmevnem intervjuju za CNN te dni priznal celo Blair, ki se je posredno opravičil za iraško vojno, ne da bi priznal zavajanje. »Opravičujem se za dejstvo, da so bili obveščevalni podatki, ki smo jih dobili, napačni,« je dejal Blair, ki je po izobrazbi pravnik. Opravičil se je tudi za napake pri razumevanju tega, kar se je zgodilo po odstranitvi režima Sadama Huseina. »Težko se mi je opravičiti za Sadamovo odstranitev,« je dodal Blair, ki je prvič priznal, da so zahodne sile delno krive za vzpon Islamske države. Pravniško je dodal: »Seveda ne moremo reči, da tisti, ki smo odstranili Sadama leta 2003, ne nosimo nobene odgovornosti za položaj v letu 2015.« Blairovi kritiki, med njimi škotska premierka Nicola Sturgeon, so Blaira obtožili, da že »preobrača zadeve« v pričakovanju objave Chilcotovega poročila. »Država pričakuje resnico. Zavlačevanje objave Chilcotovega poročila je škandal,« pravi Sturgeonova. Resnica naj bi odgovorila tudi na vprašanje, ali sta se Bush in Blair na skrivaj dogovorila, da bo Velika Britanija ne glede na vse podprla ZDA pri invaziji. Trdnih dokazov za to (še) ni. Glavno je vprašanje, ali je bila vojna zakonita. Odgovor je očiten: bila je nezakonita. Včerajšnji Mail on Sunday trdi, da je tako mislil in tri tedne pred invazijo to tudi napisal takratni javni tožilec, zdaj lord Goldsmith, v poročilu, ki ga je pripravil za vlado. Blair naj bi panično ukazal ministrom, da svoje kopije tega poročila »zažgejo in uničijo«. V Blairovem uradu so njegovo domnevno reakcijo na pozneje popravljeno Goldsmithovo poročilo zanikali, a zelo malo ljudi Blairu še verjame, pa naj kaj zanika ali se za kaj opraviči. Mnogi mu ne rečejo Blair, ampak Bliar (angl. liar pomeni lažnivec).
