Ljubitelji vode in vodnih športov imajo v Ljubljani v zimskem času za rekreacijo na izbiro štiri možnosti. Bazen fakultete za šport na Kodeljevem, Tivoli, Atlantis in Športna hiša Ilirija pa očitno ne zadostujejo za potrebe plavalcev, saj so zmogljivosti večinoma zapolnjene. To še posebno velja za Kodeljevo in Tivoli, ki sta manj tržno naravnana, medtem ko Atlantis in Športna hiša Ilirija ponujata več drugih dejavnosti.
Za uro plavanja 7,5 evra
Kdor želi plavati v Tivoliju ali na Kodeljevem, bo za eno uro rekreacije v pokritem bazenu odštel 7,5 (Tivoli) oziroma osem evrov (Kodeljevo), za konec tedna pa še evro več. Nižje so cene za otroke, medtem ko je mogoče na obeh kopališčih kupiti tudi sezonsko vstopnico in najeti celotno plavalno progo. To je najbolj klasična plavalna ponudba v Ljubljani, medtem ko v Športni hiši Ilirija v Šiški ponujajo nov model vadbe po načelu »vse vključeno«. V vadbo ni vključeno le plavanje, ampak tudi druge aktivnosti, kot so gimnastika, igre z žogo, fitnes…
V bazenu ponujajo vodeno rekreativno plavanje, vadbo za starejše, plavalni otroški živ-žav, vodeno aerobiko v vodi (aqua gym) in vodeno vadbo v vodi in ob vodi (aqua boot gym). Ta je namenjena tistim, ki želijo hitro opazne rezultate na svojem telesu. Mogoče je kupiti mesečno vstopnico, ki za celodnevno vadbo stane 62,99 evra, trimesečno (169,96 evra) in letno vstopnico (629,90 evra).
Med vsemi štirimi bazeni v Ljubljani je ponudba v Atlantisu najmanj usmerjena v plavanje, temveč se osredotoča na številne druge vodne in spremljajoče dejavnosti, ki jih je mogoče izkusiti v vodnem parku svet doživetij. Vstopnica za odrasle za dve uri tam stane 11,30 evra, v termalnem templju odrasli plačajo 12,90 evra in in v deželi savn z bazeni 23,20 evra. Ponujajo pa tudi letne vstopnice.
Medtem ko te vrste ponudba daje možnost zaslužka, pa klasični bazeni, kot sta na Kodeljevem in v Tivoliju, ne v Sloveniji ne drugod po svetu niso donosni. A so pomembni z vidika javnega interesa. Kot pravi direktor plavalnega kluba Ilirija Tomi Martinjak, zmogljivosti v prestolnici še zdaleč ne zadovoljujejo potreb.
»Če želite v Ljubljani plavati ali najeti progo, je ne morete. Oziroma jo lahko, a se boste znašli v veliki gneči. Objekti so stari, pokajo po šivih. Ljubljana bi nujno potrebovala vsaj en pokrit olimpijski bazen, če ne dveh, da bi plavalna kultura spet zaživela,« se je ocena stanja, ki jo je podal Martinjak, nanašala pa se je predvsem na Kodeljevo in Tivoli, medtem ko v Športni hiši Ilirija pravijo, da pri njih tako hude prostorske stiske nimajo, saj termini v času kosila in med koncem tedna niso najbolj zasedeni in je mogoče tudi prosto plavati.
V Luksemburgu plavajo tudi v času kosila
Martinjak pravi, da je prizadevanje države in občine, da se kar 98 odstotkov otrok nauči plavati, pravilno, a opozarja, da ti plavalci, ko odrastejo, nimajo možnosti, da bi plavali toliko, kot bi glede na svoje znanje lahko.
Plavalni klub Ilirija tako kot drugi klubi pozimi plavanje organizira v Tivoliju in na Kodeljevem. Pogosto se dogaja, da ni dovolj prostora za vse, ki se prijavijo v plavalne tečaje. Ti morajo biti organizirani v skladu z normativi, po katerih v 25-metrskem bazenu lahko na eni progi hkrati plava največ osem ljudi. »Če to pomnožimo z desetimi progami, lahko plava 80 ljudi naenkrat. Medtem lahko v Atlantisu v eni uri v bazen spravijo 300, 400 ljudi, ker tega normativa tam ni. Zato tam ne morete plavati, ampak se lahko kopate,« je ponazoril razliko med tržno in malo manj tržno plavalno ponudbo.
Slovenska plavalna kultura, kot plavalne navade imenuje Martinjak, je daleč od najbolj razvitih držav. Sam ima izkušnje iz Luksemburga, ki ga ima za vzor. »Le mesto Luksemburg ima več kot dvajset 25-metrskih pokritih bazenov ter tri ali štiri pokrite olimpijske. Skoraj vsaka šola ima svoj bazen, otroci plavajo pri urah telovadbe. Zelo podobno je na Nizozemskem, Danskem, v Belgiji,« pripoveduje Martinjak. V Luksemburgu so bazeni polni tudi dopoldne, ko jih uporabljajo upokojenci in nosečnice, v času kosila pa plavajo zaposleni, ki dvourni odmor med službo izkoristijo za rekreacijo. Ker država sofinancira plavanje, je cena plavalne ure le nekaj evrov. Martinjak ob tem dodaja, da so cene tudi pri nas ustrezne.
