Na hodniku mariborskega okrožnega sodišča, med čakanjem na začetek ponedeljkovega predobravnavnega naroka, se je obdolženi Janez Pušnik začel razburjati. Svojemu zagovorniku Urošu Tomažiču je zgroženo razlagal, da je bil Radovan Stošič, s katerim si deli priporniško celico, dobro uro pred tem obsojen na zgolj triletno zaporno kazen zaradi poskusa uboja.
»Ker sem bil imenovan po uradni dolžnosti, vas prosim, če me razrešite obveznosti in obdolžencu dodelite drugega zagovornika,« je Tomažič kmalu zatem dejal predsedujoči sodnici Andreji Lukeš. »Moj klient ima občutek, da smo vsi podkupljeni in da se ne trudim dovolj zanj. Po njegovi oceni je bila ponudba tožilstva previsoka, zato mi ne zaupa več.« Po neuradnih informacijah naj bi tožilstvo v primeru priznanja krivde ponudilo Pušniku kazen 15 let in tri mesece zapora.
»Človek, s katerim sem v sobi, je imel enake težave kot jaz, pa so mu izrekli bistveno nižjo kazen,« je dodal Pušnik. »To ne vodi nikamor. Hočem drugega zagovornika, da se bom lahko pravično boril. Če to ni možno, pa zamenjajte tožilstvo.« Sodnica je zatem prekinila narok in ga prestavila za mesec dni. V tem času bo odločila, ali bo ugodila prošnji obdolženca in mu dodelila drugega advokata.
Redno gostjo davil motorist
Poskus umora, ki ga Pušniku očita mariborsko tožilstvo, se nedvomno ne da primerjati z dejanjem njegovega zaporniškega sostanovalca. Stošič je bil nepravnomočno obsojen zaradi poskusa uboja svoje zunajzakonske partnerice, vendar je dejanje izvršil skrajno diletantsko in ga po mnenju izvedenca psihiatra tako ali tako ni bil sposoben dokončati. Pušnik pa je povsem drug kaliber, saj ima že bogat policijski dosje, v katerem so tudi kazniva dejanja z elementi nasilja. Dolgolasemu in bradatemu silaku iz Slovenske Bistrice, ki tehta krepko čez sto kilogramov, bi zagotovo grozil še bistveno daljši zapor, če ne bi v njegovo zavržno početje pogumno posegel gostilničar Dominik Golob.
Tistega sobotnega popoldneva, bil je 10. september 2016, je Golob slišal, da na dvorišču za njegovim lokalom v Bukovju pri Zgornji Polskavi kriči ženska. Stekel je ven in zagledal močnega moškega z motoristično čelado na glavi, ki sedi na ležeči ženski in jo davi. Žrtev je poznal. Bila je Jožica Keršič iz Ogljenšaka pri Zgornji Polskavi. Redno je zahajala h Golobu, tam je namreč registrirano Turistično društvo Viničarji, v katerem je Keršičeva nadzornica. Pri Golobu se je tudi sicer pogosto ustavila na pijači, preden je šla obiskat grob svojega pokojnega moža.
Gostinec je skušal rešiti žensko, a mu nikakor ni uspelo spraviti večjega in težjega napadalca z nje. Tepel ga je, ga vlekel in potiskal. Moški pa se ni premaknil. Šele ko ga je po več minutah boja brcnil v roko tako, da mu jo je spodneslo in je spustil žrtev, sta Golob in njegova hči rešila Keršičevo. Storilec je zatem brez besed sedel na motor in odbrzel po cesti. Oškodovanki je še uspelo poklicati na pomoč policijo in opisati, kaj se je zgodilo, nato je zaradi šoka in otečenega vratu izgubila zavest.
Dva dni prej vlomil v njen dom
Policija ni dolgo iskala storilca, Pušnik se je namreč še istega dne prostovoljno zglasil na policijski postaji. Odvzeli so mu prostost, preiskovalni sodnik pa ga je vtaknil v pripor.
Pušnik, domačini ga kličejo Cek, se je pred časom zaljubil v oškodovanko. Njuno romantično razmerje se je kmalu začelo krhati, predvsem zato, ker naj bi brezposelni obdolženec finančno izkoriščal partnerico. Ženska ga je zapustila, česar pa Pušnik ni mogel preboleti. Začel ji je groziti, do nje je postal tudi fizično nasilen. Njegova dejanja je prijavila policiji, kar pa ga ni ustavilo. Dva dni pred dogodkom na dvorišču gostilne Golob naj bi celo vdrl v njen dom v Ogljenšaku, a Keršičeve tam ni našel, ker se mu je pravočasno skrila.
