Če začnem pri zadnjem: prenova predvsem Stare Ljubljane, ki ji večina prebivalcev in obiskovalcev priznava poživitvene socialne in gospodarske učinke, vendarle ni le zgodba o dobrih urbanističnih in arhitekturnih rešitvah, ampak tudi nezanemarljiv seznam slabih, zasebno-javnih ali javnih naložb. Naj jih naštejem? Cukrarna, ki so ji obetali zelo podobno namembnost kot zdaj Marnovi hiši in jo delno že zaščitili, klavrno propada; Park Stožice, kjer ob dveh dokončnih objektih tisti »park« iz imena deluje kot norčevanje, saj je ostal zapuščeno gradbišče, ki bi ga lahko mesto ne glede na stečaj Grepa dokončalo, če že nad trgovskim delom nima moči; Špica, zgrešena »mestna plaža« s klavrnim bifejem in tremi igrali, kjer je zasenčitev na tako visokih nogah, da bo, ko se bo končno obrasla, senčila le grajski grič; Mesarski most s prosojnimi pasovi; most čez Grubarjev prekop pri Botaničnem vrtu; prenovljena Čopova, ki deluje, kot da ni bila prenovljena, razen da so na njen začetek, ob frančiškansko cerkev, vgradili kante za smeti in s tem za vedno uničili veduto; Eipprova z naborom tlakov iz vseh vetrov; Mala ulica, ki zdaj, ko naj bi bila namenjena le pešcem, deluje kot cesta, njena dominanta pa je parkirišče in pleh na njej…
In res je: nekateri arhitekti so bili za ta dela nagrajeni. Majhna skupnost, roka roko, odvisnost od vsemogočnega župana in njegovega dvornega arhitekta, odsotnost resne javne kritike (kar je lepo, ker se nihče nikomur ne zameri, le jaz se lahko vsem)…
Je torej bojazen, da prenova tržnice, zolajevskega mestnega trebuha, ne bo le »prenova«, ampak še en eksperiment, spomenik (arhitektov, Jankovićev, Koželjev), upravičena ali ne? Po mojem je. (Zadnjič sem nekje prebrala, da je arhitektom pač treba pustiti, da uresničijo svoje vizije. Verjetno res. A morda bi kakšen pogoj le moral biti, če delajo v javnem prostoru in za javni denar: pogoj velikega znanja in velike odgovornosti. Ponesrečene tržnice pač ne bo mogoče naslednje jutro odnesti v inoks smetnjake.)
Točka 2, s katero se argumentacija o nujnosti garaže sploh začne: prometni vidik, potreba po parkirnih prostorih. Strokovnjaki za promet opozarjajo: garaže v središču mesta so v nasprotju s trajnostnim zmanjševanjem prometa, Center ima že dovolj garaž. Janković strokovnjakom odgovarja: »Ne vedo, kaj govorijo.« Hja, tako je, če je on strokovnjak za vse. A najbolj mi je všeč tista njegova utemeljitev: »Kako naj si kdo s tržnice odnese zaboj paradižnikov, če ni garaže?« Ja, res, to pa je težava, ki si zasluži 31,4 milijona evra vredno rešitev. Razen če… ne bi tistim trem ljudem, ki hočejo kupiti cel zaboj paradajza na tej sicer izrazito butični tržnici, povedali naslovov številnih veletržnic z izvrstnim avtomobilskim dostopom...
Tudi načrt kopičenja upravnih služb v središču mesta vabi po avtomobilih. In ali drži, da je ta umeščenost praktična za ljudi, se iz Črnuč lažje pripeljem na tržnico ali v Tobačno (kjer je že del uradov in parkirišče)? In potem je tu še finalna Jankovićeva raca, skrb za stanovalce: »Kam naj sicer dajo svoja vozila? Naj se odselijo ali pa prodajo avtomobile?« Ob tem so mi zares stopile solze v oči. Res, strašno. Človek brez avta vendar ni človek! Koga pa naj ob sobotah dopoldne nežno boža z mehko krpico? Težava je v tem, da župan govori, kot da imamo prav vsi Ljubljančani avtomobile lepo na parkiriščih, le revežem v Centru je kratena ta osnovna avtomobilska pravica do tople garažice. Zato na tem mestu, kot aktivna davkoplačevalka, zahtevam, da se enako čustveno razjoče tudi nad usodo mojega avta. Vozim ga morda dvakrat na teden, le zvečer, a takrat vsakič dolgo dolgo tavava po soseski in se ločiva daleč daleč od doma. V šestdesetih letih se pač nikomur ni sanjalo, da bo nekoč avtov v soseskah več kot stanovanj in se bodo v bližnjo trgovino, banko, pošto, lekarno, bolnišnico vozile na stotine ljudi. A me župan, ki je sicer nekoč navrgel možnost garaže pri bolnišnici, ni nikoli zaskrbljeno vprašal: »Kam, gospa, dajete svoje vozilo? Pa se ja ne boste odselili v Medvode?« Da bi bila nesreča kompletna, pa se je ravno na tem koncu lotil tiste maščevalne akcije zoper veseljaka, ki je kupil sprivatizirano javno površino, požagal mestna drevesa, uničil zelenico in si zbetoniral svoje parkirišče (enako kot pred tem nekdo drug pred Staro cerkvijo). Pri belem dnevu, ob vseh protestih. Nihče nič. Pa pride župan, dve leti prepozno, in po kavbojsko (četudi obstajajo zakonske podlage za ustavitev takšne samovolje), obljubi samo najbližjim blokcem, ki so si že zdavnaj zarampali in s prepovednimi tablami zaščitili svoja parkirišča, enosmerno ulico in 37 parkirnih prostorov za avtomobile, ki bodo zabarikadirali črnograditelja. Prezre pa resnični kaos tik zraven, med stolpnicami, trgovino, banko in tako naprej. In temu reče rešitev problema.
In tako smo torej pri širšem razvojnem vprašanju prioritet: ali je prioriteta res le neskončno peglanje Centra za izredno visoko ceno (za ta denar bi na drugih koncih zgradili tri garaže, resda za drugorazredne meščane), ali pa ima Ljubljana zunaj Centra več težav, ne le parkirnih, ampak tudi transportne, poplavne, okoljske? Se nadaljuje rez med Ljubljano za razglednice in ono za 99 odstotkov?
