Prenova kulturnega modela, reforma v kulturi, modernizacija kulturnega sektorja. Naštete fraze označujejo enako: nujno potrebne sistemske spremembe na področju delovanja kulturnih institucij, nevladnih organizacij in samozaposlenih v kulturi, ki jih v boju za politične točke napove tako rekoč vsak prihajajoči kulturni minister, zares loti pa se jih malokateri. Resnemu strateškemu premisleku kulturne politike in sistemskim spremembam je bil ob nastopu mandata vsaj načelno naklonjen tudi minister Tone Peršak: »Dejstvo je, da so danes v kulturi druge okoliščine in pogoji ustvarjanja, kot so bili pred 25 leti.«
A pogled nekoliko nazaj, ko je pod ministrico Bizjak-Mlakarjevo sredi leta 2015 še nastopal v funkciji državnega sekretarja, zbuja dvom o resnosti namere. Ministrstvo se je tedaj odločilo temeljiti reformi kulture izogniti. Z odločitvijo za enega od obstoječih dveh predlogov reforme, ki sta bila pripravljena v mandatih prejšnjih ministrov, bi namreč odprli kulturniško fronto, kot je pojasnjeval prav Peršak: »Koncepta sta si pri mnogih vprašanjih zelo nasprotujoča. Odločitev za enega bi pomenila odprtje polja konfliktov.«
Resnost namere še bolj pod vprašaj postavlja obstoj in sestava posebne »reformne« skupine še iz časa ministrove predhodnice Julijane Bizjak Mlakar. To strokovno komisijo sestavljajo Igor Teršar, Denis Miklavčič, Ivan Pal, Mojca Jan Zoran, Damjana Pečnik, Aleksandra Berberih Slana in Damjan Damjanovič. Člani skupine so za dobro leto dni delovanja do decembra lani prejeli avtorske honorarje v skupni višini 27.300 evrov, z izjemo Damjane Pečnik, ki je zaposlena na MK in se je honorarju odpovedala.
Strokovnjaki za reformo?
Kdo so ljudje, ki sestavljajo skupino, ki ji je zaupana ne le ta hip, pač pa vse od obstoja samostojne države najbolj zahtevna naloga kulturne politike? Vsi razen enega delajo v javnih zavodih ali na MK. Prvi, Igor Teršar, je bil štirinajst let direktor Javnega sklada za kulturne dejavnosti, konec leta pa je nenadoma podal odstopno izjavo in vlada ga je razrešila, kar verjetno pomeni, da držijo govorice, da kandidira za vidnejšo funkcijo na MK. Teršar se je že s prejšnjo ministrico pogovarjal o morebitnem prevzemu položaja tedanjega državnega sekretarja Antona Peršaka, zdaj naj bi zamenjal pri umetnikih izredno nepriljubljeno direktorico direktorata za ustvarjalnost Biserko Močnik. Ker je ljubiteljska kultura najmanjši problem našega kulturnega modela, je seveda zanimivo, zakaj MK ne išče nekoga (tudi v komisiji), ki bi se zares spoznal na profesionalno ustvarjalnost.
Drugi član komisije je direktor Slovenske filharmonijeDamjan Damjanovič, znan po trenutni stavki v SF in seveda po sodelovanju v TV-šovu Slovenija ima talent. Aleksandra Berberih Slana je direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor in predsednica Skupnosti muzejev Slovenije. Ivan Pal, dolgoletni uradnik MK, je zdaj poslovni vodja programa SNG Opera in balet Ljubljana.
Nabor dopolnjujejo Denis Miklavčič, ki v komisiji zastopa kvoto samozaposlenih kot sindikalni zagovornik tega segmenta ustvarjalcev znotraj sindikata Glosa. Damjana Pečnik in Mojca Jan Zoran sta bili dolgoletni uradnici na ministrstvu za kulturo; prva je zdaj državna sekretarka, druga pa v zadnjih letih vodi Slovenski gledališki inštitut. Če vsaj slednjima ni mogoče oporekati poznavanja problematike obstoječe ureditve javnega kulturnega sektorja, pa preostali nimajo vidnejših referenc na tem področju, niti poznavanja različnih evropskih modelov, njihovih prednosti in pomanjkljivosti ter specifike domačega stanja. Da o tem, da nekaterim celo angleščina predstavlja težavo, ne govorimo.
Dva predloga v predalu
Zakaj torej ministrstvo po vsem tem času še vedno skicira izhodišča za modernizacijo, ki so bila ne le skicirana, pač pa do kraja izdelana doslej že dvakrat? Nazadnje pod ministrom Urošem Grilcem, kjer je skupina strokovnjakov pod vodstvom Simona Karduma skorajda dokončala predlog modernizacije, ki temelji na prenosu odločanja s politike na stroko. Še pred tem so poznavalka kulturnih politik Vesna Čopič in predstavnika javnega sektorja Mitja Rotovnik in Borut Smrekar kot glasni zagovorniki sistemskih sprememb v mandatu Majde Širca pripravili in v mandatu Žige Turka zaključili svoj predlog modernizacije, ki je imel prav nasproten poudarek: temeljil je na prenosu odgovornosti za kulturo na politične odločevalce ter na jasni ločitvi stroke od interesnega zastopstva.
Vprašanje je torej: ali je ta in takšna komisija zmožna narediti pozitivno sintezo dveh modelov ali pa izumljajo mlačno vodo, medtem ko minister za kulturo Peršak čaka, da bo mandata konec in bo vroč kostanj prepustil nasledniku?
