Spisanemu osnutku nove evropske ustavne pogodbe nista le nadela nove oblikovne podobe, temveč sta vanjo vnesla korenite politične spremembe, s katerimi bi državljani lahko resnično čutili, da imajo pri oblikovanju evropske politike tudi sami vpliv. Namesto obstoječih meddržavnih kupčkanj, ki se vsakokrat ob volitvah v evropski parlament pojavljajo pri oblikovanju in imenovanju predsednika evropske komisije ter komisarjev, sta se odločila dejansko (volilno) oblast podeliti ljudstvu. Zamisel neposrednih vseevropskih volitev predsednika EU, ki bi z razširjenimi pooblastili sam avtonomno izbiral člane svoje vlade, gre v smeri polpredsedniškega sistema. Čeprav sta navdih za osnutek nove ustave črpala iz ameriške, sta ga prilagodila evropskim razmeram. Na mizo so slednjič dobili temeljni dokument za Združene države Evrope, ki bi kot konfederacija z večjimi skupnimi obrambnimi in zunanjepolitičnimi kompetencami Evropski uniji povrnila izgubljeni položaj v svetu.
Osem mesecev po tistem, ko je Jambrek osnutek ustave slavnostno predstavil, je včeraj njegovo pokroviteljstvo prevzel predsednik republike Borut Pahor. V eni najmanjših držav članic Unije, kjer vlada splošno prepričanje, da je njena uspešna prihodnost zagotovljena zgolj z nadaljnjim obstojem EU, se je tako začela pobuda za prevetritev integracije, ki zaradi spodbujenih nacionalizmov in rojenih populizmov poka po vseh šivih. Ali bo uspela, si ta čas seveda ne upa napovedati nihče. Razhajanja držav članic o aktualnih problemih so prevelika, vendar prav to kliče k nujnosti, da se v spremenjenem svetu EU nadgradi v tvorbo, ki bo s svojim načinom sprejemanja odločitev in na novo zasnovano identiteto dejansko sploh sposobna učinkovito odločati.
Čas, v katerem prihaja do ljubljanske pobude, ni preprost. Evropski voditelji se morajo v prelomnem letu odločati o servisiranju aktualnih kriz, kar je že svojevrsten izziv iskanja enotnosti, ko integraciji primanjkuje solidarnosti, v mnogih državah pa tudi zaradi bližajočih se volitev politične pripravljenosti, da se s populisti onstran nacionalnih vprašanj lotijo razprave o prihodnosti EU. Kar je napaka. Kajti prav odkrito soočanje mnenj s populisti hitro razkrije, da za njihovo destruktivnostjo ne stoji nikakršna alternativa, ki bi tamkajšnjim prebivalstvom prinesla boljšo prihodnost od evropske.
Po Pahorjevem podpisu zdaj veliko dela čaka slovensko diplomacijo in predsednika vlade. Šestindvajset držav članic morajo navdušiti za to, da deset let po zadnjem poskusu sprejemanja evropske ustave ob sočasnem soočanju s potekajočimi krizami najdejo pogum za pogled v prihodnost. Ni nikakršnega zagotovila, da se države v naglo spreminjajočih se mednarodnih okoliščinah ne bodo raje zatekle k znanemu, a dolgoročno pogubnemu pristopu nacionalizmov. Toda prav na tej točki se bo pokazalo, iz kakšnega testa so evropski voditelji. Upati je, da so v eksistenčno kriznih časih celine našli vsaj nekaj vizionarske modrosti ustanovnih očetov Unije. Čas je zrel za novega Jeana Monneta, Roberta Schumana in Konrada Adenauerja.
