O vplivu do 140 znakov dolgih sporočil, porojenih v San Franciscu pred desetimi leti, nihče več ne dvomi. Kolikšen je, pa ostaja neodgovorjeno vprašanje. Ni problem ugotoviti, da je bil na dan novembrskih predsedniških volitev twitter najobsežnejši vir tako imenovanih udarnih novic, saj je prek njega do zaprtja volišč zakrožilo več kot 40 milijonov sporočilc, ali so ta odločila volitve, pa je enako špekuliranju, da so jih (domnevni) ruski hekerski vpadi. Podobno velja za domet trenutno najbolj spremljanega svetovnega tvitarja Donalda Trumpa. Njegovo vprašanje, ali republikanski kongresniki res nimajo pomembnejšega dela od ukvarjanja z leta 2008 ustanovljenim organom, ki bedi nad njihovo etiko, je imelo takojšen učinek. Predlog o postavitvi neodvisnega urada pod kongresni nadzor so nemudoma pospravili v predal in že prišli v senat z resolucijo o preklicu Obamove zdravstvene reforme, ki ga je Trump napovedoval med volilno kampanjo. Da bi imelo podoben učinek njegovo kratko sporočilo »Se ne bo nikoli zgodilo«, naslovljeno na severnokorejskega voditelja Kim Jong Una, ko je ta napovedal skorajšnji preizkus medcelinske balistične rakete, je seveda iluzorno pričakovanje. Sprožilo pa je celo vrsto analiz in scenarijev, kaj lahko ta s tvitom povlečena »rdeča črta« pomeni, ko bo Trump postal vrhovni poveljnik ameriške vojske. Obama je namreč ob zadnjem Unovem napenjanju mišic le ponovil vsakoletno vajo umika ameriških civilistov iz Južne Koreje v primeru severnokorejskega jedrskega napada.
Ko svetovni splet nasploh prevzema vse pomembnejšo vlogo pri lansiranju političnih agend in odzivih nanje, postanejo še posebno zanimive povezave med politiki in tistimi, ki usmerjajo spletne informacije, naj gre za družbena omrežja, kakršni sta twitter in facebook, ali posameznike, kot je Assange. Okoli slednjega so se že spletle zgodbe, kako je proklamirano nevtralni Wikileaks zlorabil za maščevalno rušenje Hillary Clinton. Slednja je na enem od predvolilnih zborovanj novinarje prepričevala, da se sicer ne spomni, kako je kot državna sekretarka predlagala, da Assangea spravijo s poti s pomočjo brezpilotnega letala, previdno pa dodala, da je šlo zagotovo za šalo, če so trditve o tem resnične. Za Assangea je šala, oziroma še bolje izmišljotina, da so demokratsko elektronsko pošto z navodili, kako diskreditirati tekmeca Clintonove Bernieja Sandersa, Wikileaksu priskrbeli ruski vladni hekerji. Trumpu pa je vsaj v njegovem novem tvitu najbliže resnici lastna domneva, da se v zadnjih izdihljajih demokratske vladavine ameriške obveščevalne službe trudijo dodelati konstrukt o Putinovi pomoči pri njegovi izvolitvi in zato zavlačujejo s predstavitvijo skupnega poročila o tem.
Če se bo vladavina tvitov krepila s sedanjim tempom, kmalu ne bomo več vedeli, kaj je res in kaj ni, kaj se dogaja in kaj je izmišljija. A to ni nič novega. Zgodovina se samo ponavlja z novimi komunikacijskimi sredstvi.
