Intervju s pisateljico Metko Lampret, dobitnico nagrade za najboljši knjižni prvenec leta 2016: smeh skozi solze

Njena služba ni bila nikoli povezana z literaturo, kar ji je očitno dobro delo. »Vse življenje sem delala kot ekonomistka na mejnem prehodu v Šentilju, in to v času, ko je bilo to globalno stičišče, saj je bilo tam v istem trenutku mogoče srečati Afganistance, Irance, naše južne brate in severnjake. Čeprav je šlo zgolj za kratke stike, se je vedno izkazalo, da so dobri ljudje,« pove nasmejano. Morda se je ravno tam razvila njena občutljiva opazovalska žilica.

Pisala sem že v gimnaziji, a sem prenehala. Pa ne ker bi se mi pisanje zamerilo, ampak smo takrat raje živeli in se družili, pisanje pa je samotno opravilo. Resno sem začela pisati šele po upokojitvi, ko sem imela več časa, za upokojence pa je značilno, da pišemo pisma bralcev. Ob pisanju enega od njih sem ugotovila, da se ne znam več kritično izražati, namesto graje sem namreč na neki časopis poslala pohvalno pismo. Postalo je jasno, da je čas za kakšno delavnico pisanja – najprej v Literarni družbi, kjer smo odločno preveč delali na seniorskem pisanju in se ukvarjali s spominsko prozo, nato pa sem postala aktivna v Spletnem peresu in na kreativnih delavnicah LUD Literature.

Pogosto rečemo, da pišemo, ker mora zgodba nenadoma iz nas, a to je včasih puhlica. K pisanju me velikokrat spodbudijo natečaji; tipičen prizor pri nas doma je, da jaz še dokončujem zadnji stavek, ker s pisanjem vedno zamujam, mož pa zunaj že poganja avto, da odnese pošiljko v zadnjem trenutku na pošto. Zgodbe se mi v glavi sicer kar naprej dogajajo, v enem zamahu jih natipkam na računalnik, in če se ne mudi zelo, ogromno odvzemam in malo dodajam. Veliko časa mine, preden sem zadovoljna.

Obiskujem jih že šest let in sem neke vrste inventar, a najprej je bil zaradi mojih let to šok; razpon med mano in preostalimi delavničarji je vsakič od dvajset do trideset let, zato me sošolci na začetku čudno gledajo. A ko začnemo delati, se to ne pozna več, saj nas podobna zanimanja družijo bolj kot generacijske razlike, tako da na področju literature najdemo skupni jezik.

Ker nimam kroga, kjer bi lahko brala, mojim domačim je namreč všeč vse, kar napišem, je najbolj dragoceno, da so mi delavnice dale odziv. Deset različnih mnenj slišiš vsakokrat o neki svoji zgodbi, kar zelo koristi, saj ti konkretno povedo, da neka beseda štrli ven, da je neka zgodba preveč razvlečena, da kje nisi dovolj natančen.

Živim v majhni vasi, kjer smo še zelo povezani. K meni se zatekajo zelo osamljeni starejši ljudje, ki jim mladi ne posvečajo veliko pozornosti, saj imajo svoje službene obremenitve. Po pogovoru s starejšimi hitro ugotoviš, da pogrešajo razumevanje in sprejemanje. Manj jih moti revščina kot dejstvo, da so zelo odrinjeni od družbe, pogrešajo nekdanjo službo, ker jim je dala občutek pripadnosti in aktivnosti. Gre torej za vpliv okolja, iz katerega izhajam; ker se ne gibam veliko med mladimi, o njih tudi ne pišem veliko.

V družbi raje tiho opazujem kot glasno izstopam, avtor mora imeti nekaj empatije. Ves čas me žene radovednost, kaj se skriva za besedami in dejanji neke osebe, zakaj se tako odzove v neki situaciji. Danes me je klicala prijateljica, ki biva v enem od zavodov za duševno zdravje in že dva meseca ni dobila žepnine. Poklicala sem njenega socialnega delavca, ki je rekel, da gre zgolj za formalnost, urediti je treba neki papir na banki. Živimo torej v okolju, kjer ni osebnega angažmaja, ni želje, da bi ljudem pomagali, v tem sistemu smo v primeru težav še vedno nebogljeni.

Nekatere stvari še vedno potiskamo pod mizo ali imamo o čem vnaprej izdelana mnenja, denimo o ljudeh, ki so brez denarja. Lažje je pomisliti, zakaj ne gre delat, kot se poglobiti v to, kaj ga je pripeljalo do takšnega stanja. Meni se zdi, da je tak človek vreden opisa, vsak človek je vreden vsaj sočutja, če ne nujno razumevanja. Nisem velika revolucionarka, a zdi se mi, kot da lahko ljudem s tem, da pokažem različne človeške plati, pomagam. Morda bomo zato začeli z več empatije sprejemati drug drugega.

Malo se vživim, jasno je, da brezdomec ne more govoriti kot univerzitetni predavatelj. Prijateljica me je enkrat opozorila, da se ji zdi jezik v mojih zgodbah malo preveč podoben. Tako da moram razmisliti, ali je bila moja izbira vsakič posrečena.

Zgodbe, ki so pisane smrtno resno, po mojem mnenju ne zaživijo, s humorjem se je lažje približati bralcu. Nikoli se mi sicer ni zdelo, da imam smisel za humor, ampak verjamem v staro reklo »smeh skozi solze«.