O življenju svetega Silvestra obstaja precej več legend kot pa zgodovinskih zapisov. Po eni izmed njih naj bi premagal zmaja, spet po drugi naj bi krstil rimskega cesarja Konstantina in ga ozdravil gobavosti. Zgodovinarji so si sicer enotni, da se je najverjetneje rodil v Rimu očetu Rufinusu, vodenje Rimskokatoliške cerkve pa je kot 32. naslednik apostola Petra prevzel leta 314 – le leto dni po tem, ko je Konstantin dal krščanstvu svobodo. Silvester je s cesarjevo pomočjo nadaljeval gradnjo lateranske bazilike v Rimu, začel pa je graditi tudi cerkev sv. Petra v Vatikanu, kjer danes hranijo njegove posmrtne ostanke.
Umrl je na današnji dan leta 335 po natanko 21 letih, 11 mesecih in dnevu papeževanja, dan njegove smrti pa so poimenovali silvestrovo. Zanimivo, če ne celo ironično, je, da je Silvester tudi zavetnik domačih živali, ki so zaradi petard in ognjemetov pod največjim stresom prav ob prehodu v novo leto.
In čeprav si silvestrovega brez ognjemeta danes skorajda ni več mogoče predstavljati, pa v mnogih državah najdaljšo noč v letu praznujejo s številnimi tudi nekoliko nenavadnimi običaji. Tako v Grčiji največkrat v družinskem krogu igrajo karte ali druge družabne igre, saj velja prepričanje, da bo zmagovalec imel srečo vse leto, poraženec pa srečo v ljubezni. V Španiji zadnje trenutke starega leta odštevajo z donenjem zvonov na madridskem Trgu Puerta del Sol, ob vsakem udarcu zvonov pa ljudje pojedo po eno grozdno jagodo, kar naj bi prinašalo srečo v novem letu. V Nemčiji in sosednji Avstriji pa na žlici stalijo majhno količino svinca in ga ulijejo v vodo, iz nastalega vzorca pa nato poskušajo napovedati, kaj jim bo prineslo prihajajoče leto.
