Javno mnenje je takoj ugotovilo, da nima resnega protikandidata, sam pa mislim, da ni treba takoj metati puške v koruzo. Poznam namreč idealnega kandidata, ki bi lahko postal ne samo deveti, ampak, kot novi predsednik Slovenije, definitivno tudi prvi najlepši predsednik na svetu.
To je gospod Cristiano Ronaldo dos Santos Aveiro, po domače Ronaldo, zagotovo najlepši in tudi eden najboljših nogometašev na svetu. Čeprav imam slabe izkušnje s Portugalci, sem ga pripravljen podpreti, če bo le privolil v kandidaturo.
Verjamem, da ni nikogar, ki ne pozna znamenitega Ronaldovega proslavljanja doseženega zadetka, ko sleče majico in se na kolenih zadrča po travi do zastavice v kotu igrišča. In kako potem vstane, napne svoje mišice, se nasmehne in pokaže vse svoje bleščeče zobe in še kakšnega zraven. Prekrasen torzo, ki vzneburi milijone, zaokroža kot premog črna, z oljem namaziljena nogometna frizura, nedotaknjena tudi ob golu, doseženem s samozavestno glavo, ki jo nosi.
Tak frajer lahko na volitvah pohrusta kogarkoli!
Deveti se bo požrl od zavisti
Izbor Portugalca za predsednika Slovenije bo nedvomno ugodno odmeval v Bruslju, saj bo poleg naše pripadnosti ideji Združene Evrope promoviral tudi našo svetovljanskost in zavezanost neoliberalni globalizaciji.
Gospoda Ronalda je treba seznaniti z dosežki javnega nastopanja njegovega edinega protikandidata, kako si oblikuje svojo javno podobo in na kakšen način nagovarja svoje potencialne volilce. Če je med vami slučajno kak nejeveren Tomaž, ki misli, da je znamenite fotografije Devetega, še posebej tiste iz serije Poklici, nemogoče preseči, naj na netu poišče Ronaldove in se takoj prepriča, koliko je ura. Tudi tista zdaj že znamenita, o domotožju Devetega iz Kaira, je prav otročje smešna proti čudovitim PR-portretom najboljšega nogometaša tudi letošnjega leta.
Oglejte si samo fotografije s promocije moškega spodnjega perila Christiano Ronaldo 7, na katerih se lepo vidi za to priložnost spečena torta, z barvno sliko omenjenih športnih gat CR7 z blago erekcijo, prav takšno, kot jo ima tudi njegov kip v rojstnem kraju Funchalu na otoku Madeira. Deveti se bo požrl od zavisti. Nima ne kolekcije moških gat, poimenovanih po sebi, ne kipa z blago erekcijo v svojem rojstnem kraju.
Predlagam, da se čim prej ustanovi iniciativni odbor in gospoda Ronalda uradno povabi k sodelovanju, preden se tega ne spomnijo še kje na svetu, še posebej, preden za našo namero izve Deveti. Najprej je treba gospoda Ronalda obiskati v Madridu in ga uradno povabiti k sodelovanju. Izbrana ekipa strokovnjakov za oblikovanje javnega mnenja naj mu Slovenijo predstavi na tak način, da se bo zagledal v vlogi združevalca zelene in vijoličaste Slovenije, da bo razumel, kako zelo ga potrebujemo, saj se nam v nasprotnem primeru obeta še veliko zardevanja in opravičevanja.
Čim prej je treba g. Ronalda povabiti in pripeljati v Slovenijo, da ga volilke in volilci bolje spoznajo. Predlagam, da ga v seriji televizijskih intervjujev gosti Igor Bergant, ki bo znal z njegovim egom pravilno ravnati. Za potrebe predvolilnih aktivnosti ga bo treba odpeljati na Bled in v Postojnsko jamo, po možnosti na Triglav in na Brezje. Posaditi ga bo treba na lipicanca s kosom orehove potice v roki.
Med organiziranim in medijsko pokritim obiskom Avsenikovega muzeja v Radovljici bi ga mogoče lahko nagovorili, da bi se v ritmu murk, ki cveto, zavrtel z našo Helenco Nazionale. V Mariboru bi se moral srečati z Zahovićem, ki bi ga lahko naučil nekaj slovenskih besed, na primer Ronaldo 'ma vas rad ali kaj podobnega.
Res je, zadnji dan v letu je drugačen od vseh drugih. Na ta dan se Pesnik v meni s komolci prerine naprej in vso preostalo bando mojih Zoranov posadi za mizo, da si pogledajo v obraz in si povejo, kar jim gre. Inventura za katarzo, bi rekel moj Sam svoj mojster, ki tudi sedi za mizo in se drenja med Srebrno glavo družine in Zimzelenim rokerjem.
Pesnik in njegov vlak
Vsako leto se enaintridesetega decembra z vlakom starega leta v mislih pripeljem na njegovo končno postajo. Vem, da bom kmalu izstopil in potem s perona mahal v slovo nekaterim prijateljem, ki jih ne bom nikoli več srečal. V slovo bom pomahal vsem veselim in žalostnim trenutkom, ki se bodo kot namenoma pozabljena prtljaga odpeljali nazaj v vedno bolj meglene spomine.
Iz dvanajstih vagonov mi bodo skozi odprta okna mahali žalostni obrazi beguncev, zmagoslavja olimpijskih zmagovalcev in škodoželjni smeh škrbastih hijen, ki sem jih s svojimi neumnostmi hranil tudi v iztekajočem se letu. Vem, da bom na vlaku pozabil, tako kot vsako leto, nekaj pomembnih spoznanj ali veliko lepih priložnosti. Ampak zdaj sem že v tistih letih, da vem, da gre za kolateralne žrtve mojega značaja, ki se, zanimivo, stara počasneje od mene. Potem se bom hitro ozrl in pomirjeno zagledal, da so z mano na peronu vsi, ki jih imam rad, in z njimi kovček z mojim življenjem. Skratka, idilična arsenovska vinjeta.
Stari vlak bo odpeljal in nekaj silvestrskih ur bomo sami na postaji čakali, da ob polnoči pripelje novi. Na skrivaj bomo spet nervozno pogledovali na uro in z radovednostjo, zavito v senčico strahu, ugibali, kam nas bo novi vlak odpeljal naslednje leto. Nekateri se bodo od pričakovanja histerično smejali, drugi bodo strmeli predse, tretji bodo spet v glasnem prepevanju skrivali svoje novoletne načrte in zaobljube.
Če bi bil slikar, bi zadnje ure iztekajočega se leta naslikal kot ulico velikega mesta, na katero ljudje skozi odprta okna mečemo staro kramo in skrivaj pogledujemo, česa so se znebili sosedje, poslovni partnerji in skrite simpatije. Na naslednji sliki bi potem naslikal prazna stanovanja, v katera bomo v prvi minuti novega leta postavili shujševalne kure in na stene obesili slike z grobovi naših slabih navad.
Potem nam bo selektivni spomin spet pomagal obrniti glave naprej in polikati naše razcefrane duše, da se bomo lahko znova pogledali v ogledalo in živeli naprej.
Nekaj madežev od solz in zaradi poljubov usode v iztekajočem se letu pa bo v moji zavesti vseeno ostalo. Tistih in takšnih, ki jih ne bi smel nihče pozabiti. To so potniki, ki se bodo žal vseeno z nami vkrcali tudi na naslednji vlak.
Mojemu prijatelju, pesniku in pisatelju, kolegu kolumnistu, so prejšnji teden javno grozili s smrtjo. Ob plakatu, ki je najavljal njegov literarni večer, je nekdo obesil sporočilo, da se živ ne bo vrnil domov. Policija je k sreči našla krivca, ki se je izgovarjal, da je bil pijan in da se je samo malo pohecal, ampak vsi, ki poznamo ozadje, vemo, za kako resno grožnjo gre. Ni bila prva in zelo se bojim, da tudi zadnja ne.
In s čim si je moj prijatelj zaslužil grožnjo s smrtjo? S pisanjem, s katerim brani človekove pravice? Ker ne soglaša z argumenti moči in spreminjanjem zgodovine? Zato, ker ostaja zvest resnici, ne glede na njeno barvo in izvor? Zato, ker ima hrbtenico in jajca, da pove in potem stoji za svojim mnenjem?
Ogledalo, ki ga skoraj vsakodnevno postavlja pred gole cesarje, je očitno argument, ki mu nacionalpopulisti naših dežel ne znajo civilizirano ugovarjati. V zadnjih tridesetih letih po receptu in zaradi potreb svetovnega kapitala vzgojeni novodobni volilci, ki so jim vzornike poiskali v najbolj zločinskih ideologijah 20. stoletja, za katere smo iluzorno mislili, da se ne morejo nikoli več uveljaviti, so sposobni drugače mislečega samo ubiti.
Spet bo treba v partizane! Z Ronaldom ali brez njega!
