Ljudje in internet: Fejstbljuk

Nekako takole mi je napisal: »Ti povem svojo izkušnjo, osebno, čeprav ni notranja. Sicer sem se prijavil na FB, vendar nisem doslej nič všečkal ali delil naokrog ali obešal gor. Pa me tam vseeno čaka in dreza in opominja na stotine neodgovorjenih prošenj za prijateljstvo!

Zdaj pa beri naprej in se čudi!

Pred časom sem bil povabljen na svatbo. Sami intelektualci, vrhnji srednji razred, glede mogočih pravic zelo ozaveščeni ljudje, ljubljanska družbena smetana. Sijajen prijateljski žur do zgodnjih ur. Mladoporočenca sta od tam odpotovala na medene tedne. Le malo pozneje pa svatje kar počez prejmemo od zaupnika mladoporočenskega para v njunem imenu spisano prošnjo, naj za boga milega s FB umaknemo fotografije s poroke, ker da jima ni nič do tega, da bi se nad njimi naslajalo globalno nepovabljeno občestvo. Z opozorilnimi imejli in esemesi so ju bili, morda še pred konzumacijo sladkosti požegnane zveze, zasuli ljudje, ki sicer niso bili na svatbi, a imajo FB in ju poznajo in tudi vejo, da FB prezirata. Si predstavljaš? Vsak med povabljenci bi lahko glede na svoje moralne vrline in zavednost kandidiral za ombudsmana, pa vendar jih je bilo med njimi cel kup, ki so še pijani ali vsaj mačkasti obešali na svoje fejsbuke fotke s poroke. Se pravi, če bosta dočakala zlato poroko, naj povabita raje tiste svoje dopisnike kot pa tele obešalnike, tako se vsaj meni zdi.«

Odpisal sem: »S fejsbukom imam sam podobno izkušnjo. Nekoč sem želel gledati NK Maribor na pomembni tekmi nekje na vzhodnih stepah. Odprl sem spletno stran NK Maribor in ta me je vodila na link, kjer naj bi bil prenos. Tam me je strežnik opozoril, da se moram registrirati. Mislil sem, da se moram priglasiti kot vijola, potlačil sem torej svojo zgodovinsko navezanost na mater Olimpijo in se vpisal. Maska te strani je bila vsa vijolična, prav nedolžna na pogled. A se je izkazalo, da sem se s tem nevede vpisal v FB. To sem odkril, ko sem minutko zatem dobil e-pošto, češ naj potrdim priglasitev.

Nisem odgovoril, ker pa me je FB še naprej priganjal, naj to storim v 30 dneh, sicer da se bo zgodilo ne vem kaj strašnega, sem prosil svojega sina Klemena, naj me odjavi. A občasno še dobim kako ponudbo, prošnjo ali opomin …

Imam pa zato nekaj uporabnikov v ožji družini. Eden, pameten, pošten človek, je, se bojim, že odvisnik. Od sklanjanja nad laptopom je dobil nevrološko tegobo, ki se ji v ruščini – tam je pojav prvi opisal slavni nevrolog Lurija – pravi 'udarec z bičem po hrbtišču ljudi, ki se brijejo pri brivcu'. Ko jim brivec nagne glavo naprej in dol, da bi jim posnel še dlake na tilniku, jim zareže žgoča bolečina od zatilja dol vse do trtice. Zelo neprijetno. Danes imajo isti simptom ljudje, ki se podobno hlapčevsko sklanjajo z glavo nad fejsbuk. Moj sorodnik je potem začel trenirati jogo in zdaj je sindrom ukročen. A FB še ima in dnevno objavlja na njem svoja doživetja. To seveda vpliva na njihovo doživljanje, podobno kot po Heisenbergu eksperimentator vpliva na eksperimentiranca že s svojo navzočnostjo. Med sebe in življenje je moj sorodnik postavil tipkovnico in okular. Nevede dela enak greh, kot ga delajo nekateri pisatelji, ki počnejo neumnosti, da imajo o čem pisati. Medtem pa gre življenje tej dobri duši mimo, mislim na življenje, ki je edino kaj vredno, življenje v družbi z ljudmi, ki jih imaš rad in oni tebe in se med sabo tudi razumete in imate lepo. Želim mu za novo leto, da bi se ozrl iznad tega, kar počne.

* * *

Zdaj pa se zastavlja vprašanje, kako je mogoče, da se ljudje tako zlahka ujamemo na ta mik. Kaj je vabljivega v tem, da človek lepi selfije ali posnetke svojih otrok, psov, zajtrkov, sončnih zahodov in rožic in oblakov?

Mislim, da gre najprej za to, da smo evolucijsko povsem neprilagojeni nevarnostim utvar. Šele nekaj stoletij smo izpostavljeni piktorialnim iluzijam. In ni se nadejati adaptivne selekcije – razen če pridejo kaki ljudožerski marsovci, ki se bodo znali našemiti v nage babe, jasno, da bodo požrli naivneže. A elektronski piksli, ki podajajo iluzijo nage babe, nas rajcajo itak vse: naši možgani zaupajo tistemu, kar jim dostavljajo čuti, predvsem optični. In tako zamenjujemo dejanskost z njenim posnetkom. Prilepljen k ekranu, zaslepljen od privida živosti onstran, je človek dokaj podoben muhi, ki je zašla v sobo, pa se zdaj zaletava v šipo, ne da bi mogla doumeti, da ji na svobodo brani steklo.

Drugi dejavnik v tej igri je naša potreba, dedovana iz opičjega tropa, da si izmenjujemo božljaje, kot je temu z eno besedo rekel genialen Eric Berne, oče transakcijske analize. Smo družabne živali. Spomnimo se strašnih eksperimentov Harlowa, norega, a uglednega sadista, ki je desetletja na najbolj prefinjen način mučil opice – jih osamljal in prikrajševal za kakršenkoli živi stik – zato da je nazadnje prišel do znanstveno nespornega sklepa, da opice, podobno kot ljudje, v izolaciji in čustveni deprivaciji obupajo in od žalosti poginejo.

Da se tudi nam to ne zgodi, moramo prejemati zadostno količino božljajev. Berne jih je definiral kot temeljno enoto družabnega deja. Božljaj mu je bil enota priznanja, dejanje, s katerim človek izrazi drugemu človeku, da je zanj živ – kar se lahko zgodi v besedah ali brez besed. Drug psiholog, Rene Spitz, je dokazal, da človeški otroci, ki so prikrajšani za take božljaje, prav tako shirajo ali pa imajo v odrasli dobi hude emocionalne probleme.

Berne pravi, da božljaje potrebujemo tudi odrasli, a se to ne opazi toliko, ker se jih naučimo nadomeščati z umetnimi oblikami pridobivanja priznanja. Dete potrebuje crkljanje, odrasli pa, recimo, nagrado Prešernovega sklada, Sovretovo nagrado, puljsko zlato areno, Pahorjevo medaljo za zasluge za narod – ha, te še nimam, ne vem, zakaj ne? – objave, ugodne kritike, odmeve publike, honorar, ali pa, če niso ravno pisatelji, na primer zlate kolajne in navijanje, zadošča že, da so tega dvojega deležni po namestniku – dar samoslepljenja nam omogoča, da se kot navijači poistimo z zmagovalci, od tod lahkotnost, s katero se trkamo po prsih, češ da »smo« zmagali ...

Berne je odkril, da je tudi negativni božljaj boljši od nebožljaja. (Njegov angleški izraz stroke je sijajno izbran, saj pomeni oboje, »božljaj« in »udarec«.) Če greste zjutraj ven in je tam na svojem vrtu sosed, mu boste pomahali, on pa vam bo pomahal nazaj, ali pa si bosta izmenjala besedico, recimo o vremenu. To vas bo prijetno ogrelo. Lahko pa se zgodi, da soseda pozdravite, on pa se vam namršči. Božljaj je negativen, torej ni gladež, ampak bunkež. Bunkež ni prijeten, a je še vedno potrditev, da ste živi, da ste vidni.

Najhujše pa je, če sosed gleda skozi vas, kakor da vas ni.

Če vam ne odzdravi en sosed, še ni tako hudo, vas je pač spregledal, ker je zamišljen, ali pa je pravkar oslepel in oglušel. Če vas za vogalom ne pozdravi drug sosed, vas začne reč skrbeti, saj to že ne more biti naključje. Kaj je narobe? So prišli tisti marsovci od zgoraj in pojedli oba soseda? … Ko pa vas ne pozdravi še tretji, vam postane jasno, da ste morali zagrešiti nekaj zelo hudega v očeh skupnosti. Počutite se grozno, krivi, majhni, prazni, prav kakor dojenček, ki mu je bilo odtegnjeno mamino mleko in občuti krč praznine v želodčku.

Od teh neznosnih občutkov beži čustveno ignoriran otrok v negativna dejanja, namenjena pridobivanju negativnih božljajev: če ne prejme pohvale, je zdaj, ko je odpovedal ali ko se aktivno punta, deležen vsaj pozornosti obrezumljenih staršev, svetovalnih služb, psihologinj, kriminalistov …

Všečki torej niso nič drugega kot božljaji. Trolski komentarji so bunke. In objavljanje osebnih reči na FB je strategija, ki naj privablja božljaje. Umetne, elektronske, a boljše kot nič. Fotke tvojih mladoporočencev pa so črvički na trnku.

Dobro, ampak zakaj potem ne pademo vsi na isto finto? Kako da se nekateri, predvsem starejši, lahko upremo miku teh potencialno hinavskih ali celo lažnih božljajev?

Mislim, da je to posledica paradigmatskega obrata v splošni vzgoji.

* * *

Tja do morda konca osemdesetih let so v zahodni družbi veljala drugačna vzgojna načela kot dandanes. Ko sem hodil v prvi razred (1957), ni nobenemu edukacionalistu ali pedagoginji na kraj pameti hodilo, da mora biti vsak otrok deležen stimulativne pohvale. Treba si jo je bilo prislužiti. Poštevanko, recimo, smo morali znati na pamet že v drugem razredu. Spraševanje je bilo zame najhujša mora: učiteljica nas je dala v vrsto po velikosti, od najvišjega do najnižjega, in nam zastavljala po vrsti račune, vsakemu po enega. Če nisi znal, je vprašala tistega za tabo, in če je ta znal, sta zamenjala mesti. V računanju sem tudi danes dober, saj znam še zdaj na pamet množiti trimestna števila, in prepričan sem, da je ta sposobnost priučena prav v drugem razredu. Tedaj pa sem se praviloma boril za predzadnje mesto v vrsti z nekim za dve normalni glavi višjim sošolcem, ki je bolehal od gigantizma, tako da je imel povečano glavo kot marsovci iz Burtonovega filma Mars attacks! Za kaj več sem bil preveč otrpel od groze, ki me je prevzela, še preden je Amalija Pirnat uperila prst vame. Zmagal pa je vselej neki Martin Lesjak, zame višje bitje. Pozneje je poniknil, ne najdem ga na netu. Morda se je, ker je dovolj pameten, znal izogniti slavi – in internetu …

Konec leta je šla Amalija Pirnat v pokoj in nam je vsem poklonila za slovo – ličen kaktus v lončku. Občudoval in varoval sem ga še leta, in nazadnje je celo vzcvetel. Podobno kot jaz.

To me je spomnilo učinka grde račke. Ženske se namreč od moških razlikujejo po tem, da so kot punčke vse po vrsti prizadevne. Torej odloča o njihovi poznejši narcisoidnosti drug dejavnik: cartkanost. Z mojim profilom gre tako vštric grda račka, ki se, ko odraste, izkaže za labodico. V otroštvu so jo vrstniki ocenjevali glede na videz, zato hvala bogu ni odrasla v narcisoidno osebnost, kakor se lahko zgodi ljubkim punčkam. Če uspešno preživi vrstniške pritiske iz mladosti, bo ostala tudi kot lepotica skromna, prizadevna, iznajdljiva, simpatična in uspešna, morebitne negotovosti pa bo znala skrivati. Najboljši meni znan zgled je kar moja žena.

Današnja pedagogija poskuša s pohvalo motivirati prav vsakogar. Ampak če ti tovarišica ali mama že v času vrtca za vsako reč, ki jo načečkaš, navdušeno govori »Joj, kakšno lepo slikico si naredil!«, kje naj bi potem sploh še našel željo ali voljo, da bi se prekosil, da bi kdaj naslikal kaj boljšega?

Pri petih letih sem sam odkril perspektivo, pri šestih sem risal konje kot fauvist. Ko pa sem v petem razredu naslikal modrega konja, me je tovariš za likovni pouk Gorjup takoj obtožil, da sem nekje videl Marzovega Modrega jezdeca in da sem plagiator. In mogoče sem res bil, ne spominjam se. Dobil sem cvek za izvedbo plus opomin za tatvino.

Danes nenadarjeni otroci že za golo prizadevnost prejmejo čebelico – ali kar že dobivajo kot priznanje. Če pa prizadevnosti ni, prejmejo čebelico plus ritalin. Ritalin ni nič drugega kot prekrojen amfetamin, ki ga oblasti sicer tako preganjajo med odraslimi in mladino. Dopuščajo pa ga pri konjih in otrocih z diagnozo ADHD. Pri konjih zato, ker ti potem hitreje tečejo in bolje preskakujejo ovire in lahko zmagajo proti naivnim konjem, ki ne jemljejo takih stimulansov. Pri otrocih pa zato, da se starši ne bi pritožili ravnateljici ali na ministrstvo za šolstvo ali varuhu človekovih pravic ali protikorupcijski komisiji ali na evropsko sodišče za človekove pravice.

Kakorkoli, da ne bo preveč tirad: ljudje, ki so gor zrasli že po času paradigmatskega obrata in so vajeni prazne hvale, zlahka vzverujejo, da gre pri všečkih in frendanju za priznanje njihove eksistence. Tudi če ti prihajajo z neznanega naslova. Mi, ki smo prejemali poleg pohval tudi kritiko in včasih celo batine, pa smo, kadar nas kdo hvali tjavendan, sumničavi. Nekaj damo tudi na uporništvo.

A celo mi se lahko pustimo zapeljati. Spominjam se, kako sem ob izidu Roke vode kamna, romana, ki sem se ga res trudil propagirati, odprl blog. Tri mesece sem potem kot zmešan stregel pričakovanjem svojih bralcev, si izmišljal vsak dan nove hece, za nagrado pa sem prešteval klike, kot kak trgovčič prešteva novce – dokler se nisem zavedel, da pišem po tujem naročilu, nič iz lastne notranje nuje, in sem vse skupaj likvidiral. Seveda so mi troli prav zato očitali – narcisoidnost!

* * *

Ali je FB najdišče človeške sreče? Luanžpurluanžistično udejanjanje spoznanja, da je sreča itak iluzija – no, torej se vsevprek obdarujmo z njo, saj nič ne stane?

No, žal stane. Kajti načeloma nam mora biti sumljiva prav vsaka človeška dejavnost, ki jo je mogoče unovčiti.

Kot zdaj že vrabci na strehi čivkajo, puščamo na netu svoje sledi. Tako lahko algoritmi na strežnikih iz tega, kam zahajamo, kaj si ogledujemo, k čemu se vračamo, kaj všečkamo, ustvarjajo našo kartoteko, naš, če hočete, kupo-prodajni profil. Prav zato lahko potem vsakega posameznika zalagajo s personalizirano ponudbo blaga, storitev, idej, sugestij. Posebno na družbenih omrežjih se je ta strategija, ki poteka dejansko povsem strojno, izpopolnila do te mere, da se uporabnik, ne da bi se tega zavedal, na lepem druži samo še s po nazoru, okusu, značaju sebi podobnimi entitetami. Pozor, niti ne nujno z ljudmi, kajti preprostih komunikacij dometa »Joj, kako lepa slikica!« so zdaj zmožne tudi računalniške imitacije ljudi. Vsak všeček je lahko trnek in vsak vljudnosti povratni obisk je v tem primeru cingl na bančnem računu všečkarja. Pri njem namreč najdete reklame, pa osebna priporočila (endorsements), ki kakor da bi bila pisana vam na kožo.

Reklamokracija … Zrcaljenje je tudi pojasnilo za paradoks, kako da je na ameriških volitvah zmagal Donald Trump: vsi časopisi so bili proti njemu, vse ankete so mu napovedovale poraz, a volilci so danes uporabniki družbenih medijev, tam se izobražujejo, tam se (in)formirajo in tam so v Trumpu našli svojo zrcalno podobo. Trumpu je uspelo kot blagovni znamki. (Koliko je navidezno spontanih dogodkov in izjav, ki so v resnici reklame? Spomnimo se staroste Güntherja Grassa in njegovega priznanja, da je bil član Hitler Jugend, spomnimo se, kako se je razkrilo, da je Vargas Llosa nekoč davno prej po gobcu Gabriela Garcio Marquesa, ker mu je ta zapeljal ženo, če ni bilo obratno – oboje se je razvedelo tik pred izidom novih knjig.)

Američani – in prek njih ves svet – si Trumpa niso izvolili, temveč so si ga kupili.

Janšev tisočletni sen o uravnoteženju medijev je tako izpolnjen: desničarjem se streže z desničarskimi novicami in argumenti, levičarskim z levičarskimi, fašistom s fašističnimi, isisovcem z isisovskimi, isusovcem z isusovskimi itn. in nihče, ki se hote ali nevede znajde znotraj kakega takega kroga, nima najmanjše možnosti, kaj šele spodbude, da bi kdaj videl čez svoj plot. Nekdanje samoupravno enoumje, ki je bilo v resnici daleč od enoumja, kajti na tihem si je vsak lahko mislil svoje, se je razpršilo v kopico specialnih kapitalističnih enoumij, ki so dejanska, čeprav virtualna. Znotraj vsake od teh diktatur se članstvo počuti prijetno, kajti njihovi v narcizmu vzgojeni egi nenehno dobivajo božljaje v obliki všečkov, smajlijev, ponudb ipd.

V večini teh diktatur odloča striček Kapital. Vsak obisk, vsak klik na strani mnenjskih voditeljev se obračunava in nagrajuje. Občinstvo zaupa sebi in svojim, zato tudi sledi njihovim diskretnim sugestijam glede tega, kaj je treba obiskovati, brati, gledati, poslušati, jesti in kupovati. Osebno priporočilo Kim Kardashian pa že nekaj velja, mmm? Izpolnjuje se Marxova prerokba, da bo konzumentski trg zasužnjil človeka še bolj od trga dela, s tem da bo stregel njegovim nenaravnim »potrebam«, in vsaka od teh podtaknjenih, skozi tehniko iznajdenih potreb bo porabnika še dodatno odtujila in zasužnjila. Kupec postaja blago. Danes ne gre več za to, da se znebimo svojih verig – treba se je izmotati iz zavijalnega papirja. A kako, ko je ta elektronski?

Iluzija je tudi tolažba, da je internet s svojo ponudbo zgolj nujno zlo, saj širi trg kapitala na hvaležno področje virtualnih potreb, ki nimajo fizičnih mej. Češ, ljudje od nekdaj potrebujejo kaj, s čimer se lahko zamotujejo, in zdaj imajo končno na voljo orodje za to. Berne je v transakcijski analizi prikazal, na kakšne načine si ljudje izmenjujejo gladeže in bunkeže, da si s tem »strukturirajo čas«. (Trla baba lan da joj prođe dan.)

Internetno crkljanje, pisano na kožo, je način selekcioniranja uniformnega članstva – za vsak tip kože posebej. Tako nastajajoče skupine si bodo sčasoma izoblikovale vsaka svoj katekizem, vsi pa vemo, kaj se je dogajalo skozi zgodovino, kadar so sekte (ali vere) trčile druga ob drugo. Sedanji pojav terorističnih osamljenih volkov nam kaže, da fizična izolacija postaja manj pomembna, saj internet omogoča soudeležbo v tem ali onem izoliranem občestvu družbenih omrežij. A posledice se štejejo v truplih.

Tvojima mladoporočencema želim SNL – namig: ne gre za Slovensko nogometno ligo – in seveda srečen zakon še dolga leta.«

Poslal sem imejl z gornjo vsebino svojemu e-prijatelju in hip zatem prejel kratek in jedrnat odgovor: