Shakespeare, Tit Andronik
Ne vem, ali je kdo že kdaj pojasnil navado muh, da letajo okrog lestenca ali kakršnekoli že viseče luči. Ugibam, da bi to lahko bilo povezano s paritvenimi običaji. V naravi si muha išče varstvo pred pticami na ta način, da leta pod kakim naravnim zaslonom, ki jo skriva pred ostrogledo lastovko. Še posebno je to pomembno v času parjenja, ki je pri muhah strastno in dolgotrajno. Torej bo hišna muha seveda krožila pod lustrom, ki je edini primeren »krov« v prostoru. Vendar pa jo morajo privabljati tudi koti – zakaj bi sicer pajek svojo mrežo najraje pletel v kotu?
Kot otrok sem živel sredi muh, še posebno med počitnicami. V Mariboru pri očetovih starših ni bilo hladilnika, imeli so pa shrambo s posebnim oknom na balkon. Vse dobrote so morale biti pokrite s prtiči, da se niso muhe pasle po njih. Na Hrvaškem pri materinih starših pa so imeli stranišče na štrbunk, z luknjo, izrezano v deščeno sedišče, in iz greznice spodaj so se mi v zadnjico zaletavali roji muh, kadar sem sedel tam. Tako da ne, nisem jih cenil, čeprav ne bom rekel, da sem se jih bal. Bile so pač prepogoste, da bi vzbujale strah pred neznanim.
Zdaj jih ni več videti.
Če se hočem srečati z muhami, moram dandanes na nadmorsko višino 900 in več metrov. Recimo v Polhograjske dolomite. A te muhe so, se bojim, le sorodnice že izumrlih hišnih muh, saj so bolj brenčave. Pred dnevi sem pustil breskev v kuhinji zunaj hladilnika. Nikakor ni hotela začeti gniti. Potem sem le opazil modro plesen na njeni koži. In ko sem na drugi strani zagrizel, sem videl, da je notri pulpa že temnorjava. A koža je ostala nedotaknjena. Mogoče so muhice prepogosto jedle sedanje sadje?
V zvezi z muhami sem doživel samo en podaljšan trenutek živalske groze. Imel sem morda 13, 14 let. Torej je bilo to, recimo, leta 1965. Večere smo tisto jesen preživljali med igranjem taroka v naši kuhinji, ki je bila primerno odmaknjena od drugih bivalnih prostorov. Sicer pa je bila mama menda v Radencih ali na Hrvaškem, sicer bi jo bili zagotovo poklicali poleg. Ne na tarok, ampak da si pogleda muhe.
* * *
Kdaj drugič bom to popisal, kakor je treba, z vsemi dramatičnimi stopnjevanji in suspenzom, a tule mi gre za muhe, in ne za umetniški vtis. Torej: igrali smo tarok, verjetno jaz, Bogdan, Cic in Matko. Morda je bil poleg še Dušan Trampuž. Verjetno, kajti Cic in Matko sta bila vajena prazniti pepelnik kar skozi okno, na zanemarjeno notranje dvorišče. Duško pa ga je odnesel na drugo stran, h gašperčku v kotu pri vratih, reklo se mu je »kraljica peči«. Poskusil je odstraniti vrhnjo ploščo, pa se je nekaj zataknilo, in tako je odprl vratca za pepel čisto spodaj in skoznje nekako zabrisal čike noter.
Nekaj pozneje smo se zavedeli, da je v prostoru več muh, kot bi bilo tedaj normalno. Dve, tri brenčele so letale naokrog. Ob povsem neprimernem času – poletje je bilo že davno mimo. (Zaradi jesenskega nočnega hladu je bilo okno zaprto.) Nekdo je odprl okno in s časopisom smo dve prepodili ven. Tretja, nekako sivkasta, in ne črna, ki je bolj lezla po tleh kot letala, je pustila, da smo potisnili podnjo časopisni list in jo nesli do okna, in še ko sem jo frcnil – ravno sem odmešal in torej nisem igral – se mi je zdelo, da v loku pada v temo dvorišča.
Potem smo lovili pagata ali delali valat, skratka, partija je bila napeta, in ko smo naslednjič pogledali stran od kart, je bilo v kuhinji vsaj deset muh. Tu bom reč skrajšal, da mi ne postane slabo. Preden smo te muhe odstranili, so bile v kuhinji že nove. Zdaj jih je letalo naokrog morda deset, petnajst, jezno so se zaletavale v omarice in stene, kot da so slepe ali kot da po vseh teh milijonih let na lepem ne razumejo več koncepta omejenega prostora. Poleg tega pa smo zdaj, in to je bilo še hujše, opazili, da jih veliko lazi po tleh. Tiste v zraku so bile črne, tiste na tleh, čeprav enako velike, pa sive. Pogled od blizu je kazal, da imajo krilca zlepljena. Skušale so jih drgniti drugo ob drugo, da jih razlepijo. Bilo jih je deset … dvajset … petdeset …
Takrat šele je nekdo zakričal in pokazal, od kod vdirajo v naš svet. Duško je bil pustil spodnja vratca priprta. Skozi puščeno režo so zdaj pred našimi očmi cepale iz notranjosti kraljice peči te invalidne muhe. Cepale so, morda po pet naenkrat, in za njimi se je usipal sivi prah pepela.
Nekdo, ne vem več, kdo, je premogel pogum in je hitro zatisnil, zapahnil vratca.
Potem ko smo opravili z muhami zunaj, smo začeli razpravljati, kaj narediti z leglom v peči. Z Bogdanom sva rekla, naj kar počakajo na mamo, da se vrne, kajti gotovo je bila zanje odgovorna ona: videla sva jo bila dovoljkrat, kako je odpirala gornjo grelno ploščo in v odprtino tlačila razne jajčne lupine. »Kdor jih je vzredil, ta naj zanje zdaj skrbi.«
Drugi trije so naju preglasovali in potem je Matko, mislim, zanetil časopis, nekdo drug je za nekaj sekund odprl spodnja vratca, Matko je porinil to baklo noter ...
Sledila je strašna minuta, ko se je ogenj v peči prijel, se razgorel, zajel vse tiste uboge muhe, ki so svoje dneve pred tem preživljale v črni temi ozkega kurišča. Nekatere so se celo tam notri v predsmrtni grozi naučile leteti, čeprav ni bilo prostora za letenje – slišali smo lahko skoraj bobneče bzikanje in peč, sicer litoželezna in znotraj obložena s šamotom, je podrhtevala od tega zaletavanja.
Bogovi, mušji bogovi, strupa mi dajte, strupa! …
Trajalo je morda dve, tri minute. Vmes sem pobegnil na stranišče. Koža mi je bila še vedno naježena, spreletaval me je srh, lasje so stali pokonci. Zdajle sem pomislil, da sem morda prav tedaj začel siveti.
Ko sem se vrnil, je bilo vse tiho. Hočem reči, nič več ni bobnelo v peči. Starejši fantje (jaz sem bil nekaj let mlajši) so se živčno smejali. Rad bi napisal, da smo se odplazili in se zalezli vsak v svoj brlog, a ne, igrali smo potem tarok še naprej, morda celo do svita, in potem sem šel ven in srečal Mišota Cvahteta in skupaj sva zvlekla mlekarski voziček do Tivolija in izlila nekaj sto steklenic v ledvičasti ribniček med kotalkališčem in drevoredom, da je bila voda skoraj bela, in v tej vodi sem se potem povaljal in šele potem sem se počutil kolikor toliko čist.
Poznalo se nam je očitno vsem, saj nismo pozneje nikoli več igrali taroka v tisti kuhinji.
* * *
Pozneje sem se pri lastnih otrocih lahko prepričal, da gre pri mušji grozi za strah, ki sega dalj od studljivosti. Ko je imel Klemen poldrugo leto, ga je nadlegovala (dne 5. 6. 98), »velika mesarska muha. Ko sem to opazil, sem sklepal, da se je boji, pa sem jo sklatil s kuhinjsko krpo. Kako je začel šele takrat jokati! Pobral sem jo, morda nezavestno, morda mrtvo, in se naredil, da jo spuščam ven na svobodo, čeprav sem jo moral sam vreči skozi okno. Malo pozneje se je na srečo v stanovanju znašla njena sestra – če ni bila tista prva, ki si je vendarle opomogla – tako da se je Klemen pomiril. Jaz pa sem se zaprisegel, da ne bom nikoli več nikogar ubil.«
Tega sem se pozneje kar držal, seveda pa se človek skoraj nevede spozabi. Na prvi dan novega tisočletja sem v kopalnici odkril letati okrog velikansko črno muho, eno tistih, ki jih še najmanj maram, posebno ponoči, ker letajo v temi, ko bi morale spati. V nekem hipu se je muha potuhnila. Brenčanje je potihnilo. Oziral sem se, kam je šla, pa je nisem nikjer videl. Torej sem odprl pipo in v istem trenutku opazil, da se je bila usedla na sam rob odprtine lijaka, tako da jo je curek takoj pogoltnil. Lijak pa slabo požira in tako se je takoj tudi vzdignila voda v njem. Dokaj nesrečen sem si nehal militi in splakovati roke in sem zaprl pipo, takrat pa je iz odtoka na navirajočo gladino izpod vode vzplavala muha, resda že povsem premočena in negibna. Po rahlem obotavljanju sem jo z gobico spravil na suho in čez minutko je oživela in začela migati. Z mislijo na morebitno grozo otrok in Bernarde sem jo potem nežno ovil v toaletni papir in jo spravil ven na okensko polico (bilo je neverjetnih osem stopinj) ...
Skoraj leto in dan sta minila, ko smo (19. decembra 2001) gledali sneženje in v vmesnem predelu med zunanjim in notranjim polknom opazili – muho. Bila je črno-sive vrste, ne največja, se pravi, ne ena tistih brenčel, ampak še vedno kar solidna muha. Bila pa je povsem premražena, ni mogla leteti, pravzaprav niti hoditi ne, najbrž pa je bila tudi stara in lačna. Koliko časa živijo muhe?
Kdove kolikšen del svojega kratkega življenja je preživotarila tako med šipama … Predlagal sem otrokoma, da ji glede na okoliščine pomagamo, in šli smo v kuhinjo po krepčila: malo vode, notri malo stopljenega sladkorja, zraven nekaj sladkorja v sipi in še nekakšen žele (papajin). Ko sem se vrnil, je bila muha povsem pod tečajem okna, tja se je očitno zavlekla, da bi se vsaj malo skrila pred nami. Postregli smo ji in pustili notranje okensko krilo odprto, da bi se vmesni prostor ogrel. Dvojčka sta nekajkrat še tekla tja pogledat, do naslednjega jutra pa smo nanjo že pozabili.
Dokler ni naslednji večer začela letati po stanovanju. »Danes, pet dni zatem, je še vedno živa in vsakokrat, ko prileti mimo, me razveseli in jo pozdravim. Skoraj bi ji šel iskat družico, da ne bi bila sama na stara leta, če bi le vedel, kam. Včeraj je sedela na mizi. Ko sem se približal s prstom, ni odletela – sploh ne, niti umaknila se ni, še niti zadka ni privzdignila, kakor sicer naredijo muhe za vsak primer. Pred leti si ne bi mislil, da je mogoče veselje užiti tudi v taki reči.«
Kmalu zatem nas je zapustila, meni nič tebi nič, brez slovesa je odletela, ko sem nekoč bolj temeljito zračil. Še dneve sem se je spominjal in mi je je bilo žal, ker jo je sveži zrak kratke otoplitve zvabil v mrzli širni svet.
* * *
Ali bi moral tu omeniti tudi pikajoče muhe? Obade, morda tudi čebele, ose, sršene?
Ob obadih se mi še vedno naježi koža; z njimi se nisem sprijaznil in do njih ne poznam usmiljenja, saj jih zlepa ne odženeš, če nimaš repa.
Drugih naštetih se ne bojim več, odkar mi je pred leti neki kemik zaupal formulo, po kateri se mravljinčja kislina, ki si jo kot orožje delijo, lahko v reakciji s kuhinjsko soljo in vodo substituira v fiziološko tekočino in še nekaj, kar sem žal pozabil. Če vas torej piči kaj takega, malo razširite vbodno ranico in natrite vanjo čim prej mokro kuhinjsko sol. (Oboje, vodo in sol, je tako ali tako priporočljivo jemati s sabo v naravo.)
O čmrljih sploh ne vem, da bi kdaj pičili, po navadi jih vidim, kako letajo po svojih samotnih poteh, ne da bi se kaj menili za človeka. V teoriji vem, da se preobrnejo na hrbet in ti pokažejo želo, če se jim zazdi, da jih ogrožaš. Z njim smo (jaz in moji) imeli eno samo bližnje srečanje. Konec julija 2001 smo se po južnem dostopu sprehodili na vrh Lubnika. Tole sem potem napisal: »Nazaj grede se je Ančki na bluzo, nekako tja, kjer je spodaj ključnica, torej na srce, usedel čmrlj, ki je po nekaj sekundah, med katerimi je negibno stala in ahala, ne vedoč, ali naj se boji ali ne, odletel. Sicer enobarvna bluza ima na tistem mestu rožast ornamentek, nekakšno cvetko. Zelo je bila prevzeta od tega dogodka in me je potem še dvakrat spomnila, da sem ji rekel, da bom reč popisal v svojem dnevniku ...«
Čebel skoraj ne vidim več, začelo se je pred šestimi leti, v vsem tem času jih nisem videl več kot morda nekaj deset, pa sem vsak dan na kakem travniku. V Bratislavi nad Sitino, tam me jutranja pot pelje mimo vrtne hišice s panji, je na zaklenjenih vrtnih vratih napis POZRITE UČELY, torej Pazi, čebele – a čebel ni. Niti čebelarja ne vidim več. In zdaj so električarji posekali še akacijevo podrastje okrog daljnovoda, ki gre tam mimo. To je tako žalostno, to s čebelami, da bom raje tiho o njih.
Tudi pajkov skoraj ni v hišah, zdaj ko ni več muh. Mislim, da so bili precej manj osovraženi, razen morda od redoljubnih gospodinj in kakih služkinj, ki so bile primorane ometati po kotih.
V gozdu še naletim na pajčevino, razpeto prek kake stezice. Prijetno jo je zagledati, kako se iskri v jutranjem soncu, morda orošena, tih, drhtljiv dokaz, da ta dan ni pred tabo še nihče hodil tod.
Otroci pajke opazijo že zgodaj v življenju. V dnevniku imam zapisan Anin in Klemnov besednjak, ko sta imela malce več kot dve leti:
pa = pajek (Klemen)umba = medved (Ana)
vava = pes (Klemen)
titi = avto (Klemen)
titi = tukaj (Ana)
janči = pomaranča (oba)
mugica = muzika (Ana)
tigi = tiger (oba)
Nista pa se pajkov bala, še dolgo ne. Ana morda nikoli. Šele leta 2003 je Klemen, ki je sicer izkazoval poseben in ljubezniv dar pri rokovanju z živalmi, recimo s hrošči, s kobilicami, s curkom vode ubil malce večjega hišnega pajka, ki se je zatekel v banjo. To mu ni bilo nič podobno. Pojasnil je, da se boji, da mu bo pajek prišel ponoči v posteljo. Spomnil sem ga, kako je sam spal v Premanturi v šotoru, pa se mu ni nič zgodilo. Domenila sva se, da ne bo ubijal živih bitij, ki mu niso nič naredila. Leto dni zatem pa se je že zelo bal hitrih pajkov – zaupal mi je, da mora v postelji ves čas gledati »za hrbet«, da bi videl, ali morda ne prihajajo.
Naslednje leto je morala biti situacija že precej boljša, sicer težko, da bi se jaz takole šalil v dnevniku na račun nesmiselnih računskih nalog, ki sta jih prinašala domov:
»Dvojčka sta iz šole spet prinesla kup listkov s sporočili.
Najmanj težav je bilo s prvim. Bilo je ilustrirano. Iz podpisanega besedila sem razbral, da je treba ugotoviti, koliko je pod listjem v parku skritih pajkov, če znaša seštevek njihovih nog skupaj z nogami dobro vidnih mravelj in taščice, ki jih je lovila po tem bukoličnem prizorišču – 298 nog. Odštel sem torej dve nogi za taščico – 292 – in preštel mravlje; bilo jih je 32. Potem sem število mravelj 32 pomnožil s številom njihovih nog 6 in dobil zmnožek 192. Od celotnega števila nog 298 sem torej odštel 194 in dobil število nog skritih pajkov: 104 noge. Te noge sem potem prepustil dvojčkoma, da jih delita z nogami vsakega pajka posebej. Storila sta to in dobila – precej različna sta si, tako da po navadi dobita različne rezultate – Klemen 823 pajkov; Ana 18 pajkov, 4 noge pa so ji ostale.«
* * *
Načelno vem, da je ugriz nekaterih pajkov strupen. Mojo babico Amalijo v Mariboru je nekoč v kleti, ko je nabirala krompir, pičil pajek, da je imela roko potem še tedne vijoličasto. Res je seveda, da ni šla k zdravniku. Šele po dveh mesecih je višnjevo vijolična oteklina splahnela.
Kljub temu se pajkov nisem bal in me tudi niso preganjali v sanjah. V zvezi z njimi sem doživel eno samo pretresljivo reč.
Bil sem že poročen, Ivana je bila že na svetu, torej je bilo to leta 1975. Jeseni sem potem za dalj časa nehal igrati na kitaro. Ko je imela Ivana leto dni, je podnevi seveda še spala, tako da sem imel čas za igranje. Igral sem po navadi v drugi sobi, da je ne bi zbudil. Nekoč sem opazil, da se na pajčevinasti nitki deset centimetrov pred mojim obrazom suče majhen pajek in pri tem krči nožice pod okrogli trup, pa jih potem spet izteza od sebe. Takrat si nisem še nič mislil, a nekaj dni pozneje, ko sem namesto na kavču sedel na robu naslanjača in se je pajek znova spustil pred moj obraz, se mi je posvetilo, da so ga privabile zračne vibracije moje kitare. Kajti v resnici se je vrtel tik nad zvočnico, kot se pravi okrogli odprtini pod strunami, od koder izvira večina zvoka. Da je prišel tja, je moral najprej najti na stropu nadir, točko, s katere se je lahko spustil. Temu se nisem čudil, saj mi je učeni Peter Srakar že veliko prej povedal, da se pajki instinktivno spoznajo na trigonometrijo: če zagledajo muho na drugi strani sobe, si znajo najti do nje najkrajšo pot ne glede na morebitne vogale in kote.
Ta pajkec me je potem še dvakrat, trikrat obiskal. Seveda takrat nisem razmišljal o tem, da samo nagonsko reagira na drhtenje zraka, prav kakor je vajen reagirati na drhtenje svoje mreže, kadar se vanjo kaj ujame. V mislih sem ga krstil za Muzikaličnega pajka, on pa se je potrudil, da me je v mojem prepričanju še okrepil, kajti kmalu se je otresel prvotnega strahu ali previdnosti in se spuščal, medtem ko sem ga opazoval z razdalje enega pednja, mimo mojega obraza dol, dol do kitare in nazadnje med brnečimi strunami v samo duplino pod zvočnico. Tam so vibracije, si mislim, najbogatejše, prava katedrala zvoka, in čeprav ni in ni našel muhe, ki jo je iskal, mu je bila očitno všeč tudi kot duševna hrana – vadil sem tedaj znani preludij Albenitzevih Cantos de Espana – saj se je vsakokrat vrnil tja.
S tedanjo ženo se nama je s skupnimi močmi posrečilo, da sva se po dveh letih zakona že povsem odtujila drug drugemu. Ne sicer še do poznejše mere dejanske zagrizene sovražnosti, a bilo je dovolj, da sem svoja veselja hranil zase, da mi jih ne bi poteptala. Tako ni nič čudnega, da sem pajkovo skrivnost hranil zase. Potem pa je prišel večer, ko me je nekdo obiskal, pozabil sem sicer, ali je bil File (Emil Filipčič) ali morda Uroš (Kalčič). Morda sta bila oba. Medtem ko si je Dubravka dajala v spalnici opraviti s spravljanjem Ivančke spat, zadovoljna, da ji ni treba gledati ne mene ne obiska, sem zaigral na kitaro in pajek se je spet spustil proti kitari, čeprav je bil tokrat, morda zaradi bližine neznanega človeka, bolj previden in se je vrtel v višini moje glave.
V nekem trenutku je žena vstopila in ker je pajkec že imel gledalca, sem dvignil kitarski vrat in jo tako opozoril nanj. Najprej ga v polmraku ni videla – še vedno jo vidim, kako se, oblečena v rdečo obleko z gumbki in s cvetličnim vzorčkom, sklanja prek drugega konca kavča tam pri oljni peči proti meni – potem pa je kratko rekla: »O!« in iztegnila roko in v naslednjem trenutku tudi že zmečkala pajka med palcem in kazalcem.
Mislila je bila, je rekla, da se pritožujem nad tem, da nič ne ometa – priženil sem se bil k njej domov, to je res.
Ne morem se spomniti, kako sem se potem počutil, rekel bi takole na pamet, da sem reagiral bolj z osuplostjo kot z ogorčenjem ali celo žalostjo. Takrat itak nisem bil zmožen čutiti višjih čustev, kakršno je žalost, zgolj občasne afekte, kakršen je bes, strah, sovraštvo.
Spominjam pa se, kot da se je zgodilo danes dopoldne, da sem ji dve leti pozneje, ko sem moral na operacijo in sem v strahu, da se morda ne prebudim iz narkoze, napisal oporoko. In v skrbi, da ne bi Dubravke po nepotrebnem vznemiril s svojimi skrbmi, sem poprosil sobolnika na sosednji postelji, da je na kuverto napisal moj naslov, češ, če bo šla operacija po sreči, bom doma pismo diskretno pospravil, če pa se ne prebudim, ga bo prej ali slej odprla in bo našla oporoko, s katero sem ji zapustil vse svoje skromno imetje. Ona pa je dva dni zatem, ko še nisem bil povsem zdramljen iz narkoze, prišla z odprtim pismom in mi očitala, kaj se grem, pa sem ji rekel: »Zdajle delaš z mano, kot si takrat naredila z Muzikaličnim pajkom!«
Tako da ja, očitno je bolelo, čeprav nisem čutil.
Taisti učeni Peter Srakar, ki je pozneje umrl nesrečne smrti, mi je nekoč rekel tudi, da obstaja zveza med tem, kako visoko se nahajajo živali na razvojni lestvici, ki se jih človek boji, in koliko je ta človek duševno razvit. Še danes ne vem, ali je to res, in na internetu ni mogoče najti potrditve, razen če upoštevam to, kar piše o projekcijskem Rohrschachovem testu, vsekakor pa je prišel dan, ko – je Klemen pri šestnajstih na lepem naznanil, da si bo omislil pajka. Tarantelo. Rekel je, da so tarantele prijazna, družabna bitja, ki se navežejo na človeka.
Nisem imel nič proti tej odločitvi, nasprotno, imel sem jo za dokaz Klemnove rasti, kajti ni bilo še tako dolgo tega, ko se je pajkov bal oziroma mu je bilo v njihovi družbi tako neprijetno, da je, če je zasledil katerega v svoji sobi, poklical Bernardo in jo prosil, naj živalco odstrani na varno. »Svet je dovolj velik za naju oba – ampak ne v isti sobi.«
Vseeno sem ga opozoril na alergene ščetinice, s katerimi je po trebušju obraščeno več vrst teh pajkov.
Isti večer je rekel tudi, da mu je dovolj tako imenovane civilizacije, tako da se odslej odreka tehnologiji, podaril je Bernardi svoj telefon (Galaxy) in rekel, da se bo odselil na Aljasko in živel tam pod milim nebom.
Rekel sem mu, da česa manj plemenitega niti ne bi želel slišati od njega, vendar ga opozarjam, da je na Aljaski, sploh poleti, ko ni toliko snega, ogromno komarjev, ki znajo biti zelo nadležni. Torej sva se dogovorila, da mu raje poskusim najti kako planšarsko skupnost, ki bi ga čez poletje sprejela za pomožnega pastirja. Privolil je, potem ko je Bernarda popustila glede električne razsvetljave v njegovi sobi: rekel je, da si bo svetil s svečo.
Bilo je očitno, da v njem kar vre, odločitve in sklepi so se prehitevali, da so se kar spotikali. Rekel sem Bernardi, ki jo je zaskrbelo: »Glej, ne pije, ne kadi, ne eksperimentira z drogo – nekje se vendar mora upreti oziroma se mu mora upreti ta naš odrasli svet, kakršen je. Mislim, da je to, kar počne, sijajno.«
Strinjala se je in mu odnesla gor svečo v kristalnem podstavku, ki ga je edinega našla, kajti v hiši nasploh nimamo takih reči, ker se bojim požara še iz časa, ko je odraščal moj starejši sin Mitja, ki ga je ogenj nekaj časa nezadržno privlačil.
Ponoči se je Klemnu nekaj divjega sanjalo, nemara o komarjih, in klatil je v spanju z rokami, tako da se je sveča prevrnila, kristal pa se je razbil. Druge škode ni bilo.
Pri zajtrku je rekel, da ne bo več vztrajal glede tarantelke, pa tudi glede bega pred civilizacijo ne, vendar edinole pod pogojem, če mu dovolimo, da si omisli – klavir. Rekel je, da bi se ga rad naučil igrati. In se ga je tudi naučil, prav osupljivo dobro, in ga je s strastjo igral, vse dokler ga niso premamile spet druge zanimive reči.
* * *
Včasih grem, kadar ga ni, gor v njegovo sobo in se ustopim pred pianinom, na katerem se zdaj neslišno nabira prah. Razmišljam, ali naj odprem pokrov – in kaj bi lahko našel tam. Mislim si, da je tam moja žival, ki že tako dolgo čaka name. Katera neki je? Ampak rečem si, da lahko še malo potrpi, in vrnem se dol in si naredim kavo s smetano.
