Na začetku je bila beseda

O vrsti, ki je posledica tolikšnih uspelih zmot, je zanimivo pisati: polna je skritih nasprotij med prejšnjimi in poznejšimi besedili, nasprotij, ki so med sabo v kompleksnem, kolebljivem dinamičnem ravnovesju. Zato ne more biti čudno, da tolikeri pišejo o ljudeh, tako redki pa o manj razvitih vrstah.

Pri tem nimam v mislih zgodbic za otroke, v katerih se nastopajočim živalim godi precej bolje kot pa zgaranim, v slavo znanosti in ženske lepote žrtvovanim, lovljenim, preganjanim, zapraševanim, izumirajočim, v koncentracijske prirejevalnice mesa segnanim in v industrijska živila predelovanim živalskim vrstam. Ne govorim o simbolnem v poeziji Strniše ali Makarovičeve ali Daneta Zajca. In ne o plišastih igračkah z darom govora in prižemanja. Govorim o pisnem poročanju, olupljenem okrasne skorje, o osebnih stikih z dejanskimi živimi sobitji, s katerimi si delimo Zemljo.

* * *

Včasih je bilo tega vendarle več tudi pri nas. Janez Bleiweis je napisal knjižico Milosrčnost do žival (1846), ki jo je njegova c.-kr. kmetijska družba v polah zastonj delila naročnikom. Imeli smo potem sijajnega Frana Erjavca (Domače in tuje živali v podobah, 1868–1873), za čigar naslednika v polliterarni tradiciji bi se morda lahko imel, kajti tako kot jaz je pisal ne le o živalih, temveč tudi šaljive potopise in celo humoreske o shizoidnih učenjakih. Nekako v tem času je pisal tudi za slovenstvo zaslužni Jovan Vesel Koseski (1798–1884), ki je v svojih pesmih – recimo v Divjem lovcu in v Ne sodi! – naklonjeno obravnaval živali.

Njegovemu še bolj zaslužnemu tekmecu, velikemu Francetu Prešernu (1800–1848), gre čast in slava, da se je zavzeto ukvarjal z gazelami in čebelicami, a drugih živali ni jemal kaj dosti za mar. Gad, lev in tiger v Sonetih nesreče (»Popotnik pride v Afrike puščavo«) so mu bili prispodobe za »življenja gnus, nadlog in stisk nemalo«.

Krpanova kobilica se zdi malo preveč pasivna, da bi ji lahko prisodili pomembnejšo vlogo v sicer izjemnem Levstikovem (1831–1887) besedilu Martin Krpan iz leta 1858.

Lep spomin hranim na Matijo Valjavca (1831–1897), ki je pisal živalske pravljice v verzih. Imel sem že v osnovni šoli omejene možganske kapacitete in sem se od pesmi, ki smo se jih učili na pamet, učil samo tretjo in četrto kitico. Sedel sem namreč v srednji vrsti v prvi klopi levo, tako da sem bil po dveh ustaljenih sistemih spraševanja, po katerih so učenci drug za drugim odrecitirali vsak svojo kitico skladno s sedežnim redom, na vrsti vselej kot tretji (če so začeli od katedra) ali kot četrti (če so začeli pri vratih). Po navadi sem torej odnesel od pesmi bore malo, komaj kaj več od kakega razpoloženjskega uvoda. A pri Valjavčevem Pastirju so bile kitice silno dolge in tako se še danes spominjam, da je njegov junak služil za kruh s tem, da je nabiral in prodajal šibje in suhljad v mestu. Na poti domov pa je kruh zamenjal najprej za psička, potem pa še za mucka, ki so ju mučili pastirci. Kako se je njemu in njegovi postarani materi ali morda babici, pa psičku in mucku pozneje godilo, vam ne znam povedati, a upam, da se je srečno končalo.

Od poznejših pesnikov sem imel v čislih Antona Funtka (1862–1932), in sicer zaradi njegove basni Ukradeni kos mesa, prvič objavljene leta 1885 v ljudskošolski čitanki. Recitiral jo je v mojih študentskih letih tedanji pajdaš, zdaj akademski kipar Jiři Bezlaj, in je šla v njegovi različici takole: »Pes ukrade kos mesa, z njim čez vodo se poda, v vodi vidi svoj obraz in si misli: 'To sem jaz!'« Zdelo se mi je lepo, da se je našel človek, ki psu priznava individualnost, izkazano z obrazom in samorefleksijo. Zdaj pa, ko sem raziskoval Funtka za potrebe tega uvoda, sem odkril, da je spet šlo za telefonček. Pa niti ni edini: na internetu kot Funtkovo pesem na veliko ponujajo znano taborniško pesem v pesmi:

Živel je mož,

imel je psa,

lepo ga je redil,

nekoč izmakne kos mesa,

zato ga je ubil;

za hišo tam pokoplje ga,

na grob napis mu tale da:

Živel je kmet,

imel je psa,

lepo ga je redil … /etc. ad infinitum/

V resnici je pesem, kot poroča Aleksandra Derganc na SlovLit, povzeta iz ruske ljudske dokučlivye skazki, v prevodu zgodbe zoprnice (zoprne, ker vleče poslušalce za nos), z naslovom Pop imel je psa. Jaz bi taki pesmici rekel sicer babuškovka ali matrjoškovka, saj v besednih plasteh ponavlja trik istoimenske ruske lutke.

Morda je Jiřiju pesem v šaljivi predelavi recitiral kot otroku njegov oče, znan duhovitež in etimolog France Bezlaj?

Pesem ni Funtkova, temveč Ezopova. Funtek jo je pač priredil. Priredba se ne imenuje Ukradeni kos mesa, temveč Lakomni pes. Ne pripoveduje o filozofskem, temveč o dokaj trapastem psu. Ta pes je bil veliko manj filozofa od recimo mojega Mankyja, čeprav je slednji, preden so rejca končno prijavili, Mankyja pa preselili v zavetišče, prva tri leta preživel brez družbe v temnem svinjaku kot kak pasji Kaspar Hauser, tako da še zdaj besno laja ob nevajenih zvokih neznane tehnike, recimo sesalca ali klasičnega telefona. Ko sem ga postavil pred ogledalo in mu dal kos mesa, ga je v hipu snedel, ne pa da bi šel barantat s svojim odsvitom za drugi kos, kakor stori pes iz Funtkove prepesnitve in mu pri tem njegov kos pade v vodo.

Funtkov pes si mesa pravzaprav niti ne zasluži – kaj kile, niti funta, še funtka ne! Kadar moj Manky kaj izmakne, gre to zakopat lepo pod kamenje spodaj na vrtu. Pa potem niti poje ne te zaloge za slabe čase, ampak jo pusti, da postane v naravni paci lepo dišeča za pasji smrček. Kot pravi filozof se zaveda, da se tako ohrani ob substanci tudi njena refleksija (ki jo v tem primeru zastopa vonj) – to pa je tudi pravi platonski nauk Ezopove basni. Morda pa je to tudi dokaz, da lepo skrbimo zanj.

Janez Trdina (1830–1905), ki bi moral biti zaradi svoje neprizanesljive odkritosrčnosti zgled in vzor vsakemu pisatelju, ki da kaj nase, se je, kot lahko beremo v Spominih (Zbrana dela I, 1946), po obdobju pubertetniške verske blaznosti v napadu nihilističnega malodušja odločil ubiti. V ta namen je naredil najprej pripravljalni korak:

»Imel sem znanca v lekarnici. Prosim ga, da mi prinese hudega strupa. Ko me pogleda nekako čudno, ga umirim, rekoč, da ga bom rabil za škodljive živali doma. Brez drugih zaprek mi prinese steklenico in me posvari: 'Pa dobro spravite, da ne pije kak otrok, pa tudi kak odraščeni da ne pokuša, kajti strup je strašen.' Toliko bolje, si mislim. Pa grem domov in moč te pijače potrdi nagla smrt gospodarjevega psa in mačka, katerima sem je dal nekoliko s kruhom. Mirno ležem v posteljo – brez muk, brez kesanja.«

Naslednji dan je mirno obupujoč še hodil po Rožniku vse do zrelega popoldneva, ko pa je na poljani zunaj mesta odprl stekleničko in se je strup v tresoči se roki spenil, »zamašek odleti – in – in – ta hip skoči od zadaj k meni sošolec Volk pa me potrka tako močno na ramo, da se zganem in steklenico izpustim, da se razbije na tisoč koščkov. Tako mi je strup prizanesel in umoril mesto mene morebiti kakega črva ali murna.«

No, že prej sta šla maček in pes. Kar pet živali, če štejem še Volka, je torej sodelovalo v Trdinovi dokučlivyi skazki.

* * *

Ivan Cankar (1876–1918), ki je imel priložnost brati te spomine, saj so bili od leta 1901 spravljeni pri Schwentnerju, jih je zelo cenil zaradi njihove odkritosrčnosti, a jim po drugi strani zameril »šolmoštrstvo«. Je pa mogoče oziroma celo verjetno, da so ga navdihovali. V 14. poglavju svojega Mojega življenja, ki ga je objavil v Slovenskem narodu leta 1914, pravi, da jih je bral »zadnjič« (to je pred kratkim). Cankarjeve vznemirljive, pravzaprav obupne živalske črtice, zbrane v ciklu Iz tujega življenja (Istrski osel, Sova, Majska noč, Muhe, Psi, Lisjak, Firbec, Kakaduj), so začele nastajati šele leta 1910, čeprav je tudi prej kdaj pisal kaj o živalih. A zgodnje omembe, beri črtici Jež (1889) in Pod streho (1897), niso ovešene s strašnim občutkom avtorjeve potlačene, a trkajoče krivde. Cankar in vrstniki so celo še v pozno popisani »enajsti šoli pod mostom« (v Mojem življenju) z užitkom pobirali, pekli in jedli kapeljne, ki so jim teknili »kakor na sosedovem vrtu pobrana jabolka«, in to kaže, da je Cankarjeva kozmična solidarnost segala najbrž le do sesalcev in ptičev.

Vsekakor so črtice Iz tujega življenja velikanski evolucijski korak naprej, predvsem tiste, ki povsem opustijo narativno načelo »epizacije«. Moralno pa reč morda ni tako preprosta, čeprav se Ivan v tem pisanju praviloma razčustvovano zgraža nad mučenjem živali. A v besedilu Muhe (Slovenski narod, 1912), ki je najzgodnejši meni znan opis samovzgoje serijskega morilca, šestletni »sosedov edinček« utaplja vpričo avtorja muhe v umivalniku. Potem ko se najprej igra z eno muho, pa z dvema, se odloči za obsežnejši eksperiment.

»Šel je in je vjel polno pest muh ter jih vse treščil v vodo. Nastalo je divje vrvenje in prekopicanje v črni gruči. V smrtni grozi so se prerivale in preskakovale brez usmiljenja; suvale so se v stran, potapljale druga drugo v vodo. In ponovil je mali:

'Čudno, da ne kričé!' 

Ko so se nekoliko razlezle – najprej pač zato, da bi pobegnile iz bližine mrtvecev – jih je mali z vžigalico pometal in potisnil spet vse na kup in boj se je pričel znova. V gomazeči gruči skoraj ni bilo razločiti posameznih muh. Modroval je mali:

'Tako tesno in mirno so bile skupaj tam na vzglavju ... gotovo so med njimi matere in otroci in bratje in sestre. Pa se nič več ne poznajo, pobile bi druga drugo!' 

Modroval je in hkrati je z vžigalico vestno potisnil nazaj vsako muho, ki se je bila prerila iz gruče ter je spela trudoma proti bregu. Tako se je igral, dokler niso pričele pešati; druga za drugo je stisnila k životu krilca in noge ter potopila v vodo zateklo glavo. In zgodilo se je nekaj čudnega: kakor so se prej sovražno prerivale in odrivale, v teh poslednjih trenutkih so se zbližavale, stiskale so telo k telesu, tako da se je nazadnje sredi vzburkane vodé pozibaval en sam črn klopčič.

'Zdaj vam pokažem, kako umira muha v mrtvašnici!'

Ujel je eno samo muho ter jo je oprezno spustil naravnost v klopčič. Muha se je parkrat hitro in brcaje zaokrenila, nato je ostala čisto mirna, gledala je z velikimi očmi.

'Spoznala je, da je v mrtvašnici!'  se je razveselil mali.

Zagnala se je besno, da bi se vzdignila kvišku, toda val jo je porinil le še tesneje med mrtvece, ki so jo obkrožali od vseh strani, zadevali se obnjo z mokrimi, mrzlimi trupli, buljili nanjo z osteklelimi očmi. Nenadoma, kakor brez boja, je tudi sama strnila krila, stisnila noge k životu ter potopila glavo v vodo.

Mali mi je razložil:

'Drugače bi bila plavala še pol ure, morda bi priplavala celo do brega ter se rešila, saj je imela krila še čisto suha; tako pa je poginila od groze!'« 

V končnem prizoru avtor, ki je bil vseskozi nem poslušalec in gledalec, s tiho grozo opazuje zlatolasega, zdolgočasenega dečka, okrog katerega se na dvorišču ljubosumno prerivajo punčke. V dvomu sem Ivanu pripravljen priznati, da ni posegel v eksperiment prav zato, ker ni hotel na veliki zvon razobešati kakih svojih tišjih misli.

Nekaj minut sem zdajle razmišljal, da bi se črtica lahko nadaljevala, namreč da bi pisatelj »sosedovega fantka« – morda katerega od otrok številnih zoprnih bratov Franzot, ki so se v tistem času priselili v gostilno in pisatelju vse bolj odjedali »postelj, jelo in pilo«? – še naprej puščal eksperimentirati, z muhami, s hrošči, z mišmi, z martinčki, z mucki in zajčki, kakor to že gre naprej – nekega popoldneva pa bi ga z obljubo, da ga nauči loviti kapeljne, neopazno odpeljal od doma. Spustila bi se z Rožnika po zahodni strani, proti Podutiku, in nekje levo od Kavškovega (tedaj še Kauscheggovega) mostu, kjer je danes PST ob reguliranem jarku poglobljenega potoka, takrat pa so bile še dobrave, bi sestopila do kakega spodjedenega okljuka z nanosi plavja, kakršni nudijo zavetje pred preradovednimi pogledi iz daljave. Ivan bi tam pokazal fantku, kje se med kamenjem v zavetnem tolmunu, obraslem s šašjem, skrivajo kapeljni in kako je treba približati roko, da kapelj ne zbeži. In ravno ko bi fantek prijel kapeljna, bi njega nekaj zgrabilo za tilnik in ga potisnilo pod gladino in ga tiščalo tam, dokler ne bi stisnil nog k životu in bi se umirilo vse telo, razen dolgih zlatih kodrov v temnem potoku sredi mračečih se dobrav. Besedilo pa bi se lahko končalo s parafrazo stavka iz: »Žaloval sem dolgo in odkritosrčno; zdi se mi pa čudno, da se ni v meni zganilo ničesar takega, kar bi bilo podobno sramu ali kesanju.«

* * *

Za dobrodošel komičen intermezzo je poskrbel naš največji humorist Fran Milčinski (1867–1932), ki ima med neštetimi listki nekaj očarljivih, šaljivih besedil o živalih – Muhe, Podgane, O psih, O goseh, Naš stari osel, Tiča Čivković. Najbolj všeč mi je od nekdaj Čebela, zdravilo proti raku (1930), v kateri avtor razmišlja o naslovni časopisni senzaciji, češ da »ugotavlja pariški specialist za raka dr. Lakovski, da je sirova čebela ne le zaščitno sredstvo proti raku, ampak naravnost sijajno zdravilo proti temu nikakega ozira vrednemu sovražniku človeškega rodu. Zakaj pa ne bi bila: če je zoper revmatizem in grlo in trebuh in želodec in rane, zakaj ne bi bila čebela še zoper raka.

Seveda – čebela mora biti v surovem stanju. Saj pomaga čebela tudi zoper revmatizem le v surovem stanju, ker kuhane ali pečene čebele sploh ne pikajo in se mi zdi odveč, da gospod doktor Lakovski še posebe poudarja, da ima čebela kakor tudi nekatere druge zelenjave radioaktivna svojstva le, če jih ješ v surovem stanju. Seveda mora biti čebela v surovem stanju!

Drugo vprašanje, kako naj jo ješ. To vprašanje žal ni pojasnjeno. Ali naj se požre kar živa ali naj se poprej zakolje! In ali naj se požre kar cela s krvjo in drobovjem vred ali naj se poprej oskube in iztrebi in dobro zgrize in prežveči, in ali to ni v kvar njenim radioaktivnim svojstvom.

To bo še treba razložiti in ne bo težka ta stvar, kajti piše doktor Lakovski, da v Rusiji in na Poljskem žive razne židovske občine, ki se preživljajo samo s kruhom, surovo čebelo in vodo; med temi ljudmi da se je doslej ugotovil en sam primer raka. Kakor jo uživajo te židovske občine, tako jo bo uživati splošno! (…)

Uredništvo mi je vrnilo ta članek, češ v novinah je bila tiskovna pomota. Ni čebela zdravilo proti raku, nego čebula. Surovo čebulo da priporoča pariški specialist za raka doktor Lakovski, in ne surovo čebelo, to da je mogel navzlic tiskovni pomoti razumeti vsak idiot.«

Tako da formalno gledano spis govori o zelenjavi, a je v njem vendarle navedeno še toliko drugega poučnega o čebelah – Milčinski poudarja, na primer, da zaležejo čebelji piki proti revmatizmu, kar bi lahko, če bi bila še živa, potrdila tudi moja mati, ki je zavoljo revme šla k nekemu čebelarju pod Šmarno goro, da jo je opikal s čebelami, potem pa ni več hodila, nemara je ozdravela že po prvi kuri – da ga vendarle uvrščam semkaj.

Od »resnih živalskih avtorjev«, ki sem jih bral, je potem tu še Juš Kozak (1892–1964), tako rekoč stanovalec Rdeče hiše, v kateri smo nekaj let živeli tudi mi; ta ima Munija (1934), objavljenega v knjigi Maske (1940), presunljivo pripoved o življenju in trpljenju pritepenega domačega muca. Med branjem teh »listov iz dnevnika« sicer čutiš, da je Kozak socialno čuteč opazovalec človeškega življenja v času velike depresije, a ko opisuje mačkovo bolezen in to, kako ga namerava odrešiti muk, pa si premisli in ga ne zatolče, je povsem jasno, da je na »družbeno ozadje« pozabil; tu sta le še on in maček, dve medsebojno navezani bitji.

Ciril Kosmač (1910–1980) je leta 1930 napisal svojo v vseh berilih (vsaj v mojih šolskih letih) ponatiskovano Gosenico, v kateri kot politični zapornik navija za mladiko in proti bodočemu metulju. Zdajle sem jo prebral, pa opazil nekaj osupljivega: pripovedovalec končno pride do tistega, kar je spregledal Funtkov pes, saj sicer ne bi bil v izteku zgodbe zapisal: »Vstanem in se ob potoku vračam domov. Ustavim se in vidim v vodi svojo lastno podobo. Pokimava si in se nasmehneva.«

* * *

Zelo rad sem bral Prežihovega Voranca (1893–1950), prebral sem dvanajstleten, trinajstleten vse njegove velike romane. Pisal je iskreno, imel je veliko povedati, saj je tudi veliko izkusil, zdajle mi hodita na misel njegova Jirs in Bavh (1936). Škoda, da mu je nagajala »tendenca«. Ta je nasploh delala slovenski literaturi veliko škode, pa naj je nastopala v še tako spretni preobleki.

Kako lepo počasi sta stopala po cesti na začetku pesmi Edvarda Kocbeka (1904–1981) močna rdeča junca (Zemlja, 1934)! – a prav njuno »brezčasnost« je Ivo Brnčič (v Ljubljanskem zvonu leto dni zatem) uporabil kot prepričljiv dokaz, da je pesnik zamenjal lirično dušo za drobiž intelektualne abstraktnosti. No, mojega očeta je prav prvi odstavek te pesmi tako prevzel, da se je kot šestnajstletnik opogumil in pisal Kocbeku, in tako se je začelo njuno poznejše sodelovanje in prijateljevanje.

Veliko – eno svetovno vojno – pozneje je Edvard Kocbek napisal Blaženo krivdo, v kateri človek, partizanski po sili eksekutor Damjan, na veliko intelektualizira, dokler ga kača, ki jo literarni razlagalci novele tolmačijo kot simbol zla, povsem nesimbolično ne piči v roko. Še takrat Damjan ne neha filozofirati, medtem ko brezglavo teka po divjini, da bi našel koga, ki bi mu pomagal. »Človek je postal bitje svobode in ljubezni, kača je ostala zapredena v temo in zlobo. Zato sta človek in kača nemirna drug pred drugim, človek se boji zla in se ga ne more rešiti, kača pa ga zavida za upanje na vrnitev v zgubljeni raj.« Nazadnje priteče do zaselka in v prvi hiši zagleda – ranjenega Štefana, po sili izdajalca, svojo nesojeno žrtev. Moža potem skupaj okrevata in mimogrede, kolikor se že da, moralizirata drug nad drugim. Potem pa pride odstavek, ki kaže, da je Kocbek še vedno imel lirično dušo. Vsaj tisti zenovski trenutek, ko se zvečeri:

»Kokoši so zakokodakale nad veverico, ki je prihitela iz gozda in skočila na oreh pred hlevom. Teliček je vstal ob kravi in začel butati v njeno vime. Svinje so zakrulile, golob je priletel na dvorišče, za njim golobica, kukavica se je znova oglasila v stari izbi, med pelargonijami na oknu pa je ugasnil poslednji sončni žarek.«

Nekaj trenutkov zatem moža dosežeta med sabo spravo, menda edino v slovenski povojni zgodovini.

Znani aferi s Strahom in pogumom (1951), kjer je bila Blažena krivda objavljena, je sledil škandal s Kovačičevo Preganjano živaljo. Lojze Kovačič (1928–2004), tedaj in tudi še pozneje sam preganjan, je objavil v Prešernovem koledarju za leto 1956 in za nameček še v Tedenski tribuni (konec leta 1955) črtico Preganjana žival, a Tit Vidmar ga je takoj zatem razkrinkal kot, tako je sodil, plagiatorja. Šlo je za prevod – najbrž prek nemščine? – Galsworthyjeve črtice (1912) The Black Godmother (Črna botra), objavljene v zbirki The Inn of Tranquility (Gostišče spokojnosti, 1912). Kovačič se je bil poistil z usodo kužka, ki ga imajo ljudje vsak po svoje in iz svojih razlogov za nevarnega in ga iz strahu in nerazumevanja odganjajo, pretepajo in mrcvarijo, dokler ne pogine od muk. Taras Kermauner v knjigi Med dramatiko in spominom (2008) poroča, da mu je Kovačič svoje na prvi pogled poniglavo dejanje pojasnil takole: »Nisem mogel dopustiti, da bi novelo o tem psu napisal kdo drug kot jaz.« Kovačič je tako z lastno kožo razrešil avtorski problem avtentičnosti, ki ga je komaj petnajst let prej zastavil, resda le na ravni cerebralnega paradoksa, J. L. Borges v Pierru Menardu, avtorju Kihota (Pierre Menard, autor del Quijote, 1941). Že samo zato bi si bil Kovačič že tedaj zaslužil Prešernovo nagrado, a raje so ga kot steklega psa zbrcali iz Društva slovenskih književnikov.