Rešiteljev bohinjskega turizma, ki se nanj spoznajo, je sicer v Sloveniji na tisoče – vsaj toliko, kolikor Slovencev vsaj enkrat na leto obišče ta kraj v oazi Alp. Odnos Slovencev do Bohinja je zagotovo specifičen. Od kod izvira, strokovnjaki še niso natančneje raziskali, a skupna posebnost večine prebivalcev naše države je prepričanost, da imajo v Bohinju posebne pravice in pristojnosti, ki jim jih vsaj neformalno zagotavlja slovenska osebna izkaznica. Spletni forumi, posebno tisti, ki zagotavljajo določeno stopnjo anonimnosti, so zato polni predlogov za izboljšave. Tako na primer zasledimo zapise o nesposobnosti Bohinjcev v primerjavi s sosedi Avstrijci. Ti sicer res zaračunavajo tudi zrak, a to znajo narediti tako, da se jim gost še zahvali zraven, saj nima občutka, da je opeharjen. »Za to, kar plačaš, tudi kaj dobiš,« opisujejo poznavalci in navajajo popuste pri kavi ob plačilu parkirnine in podobne slastne ugodnosti pri sosedih.
V Bohinju pa je drugače. Ljudi že kmalu po tem, ko se z Bleda vozijo proti Bohinju, doleti občutek opeharjenosti. Še posebno izrazit je, ko parkirajo avtomobil in ugotovijo, da jim parkirni listek ne bo prinesel brezplačnega krofa ali popusta pri skodelici kave. Kaj takega, kot je pogled na razpadajoč in izpraznjen hotel Zlatorog, ki jim zakriva razgled na Komno in Bogatin, pa jih povsem razkuri.
Ob vseh gorečih ljubiteljih Bohinja pa je skrajno nenavadno, kako osamljeni so Bohinjci v boju za nekaj, od česar bi imeli koristi (ali dodatne počitniške možnosti), če razgled pustimo ob strani, predvsem obiskovalci. Medtem ko na vse kriplje uveljavljajo svoje domnevne bohinjske pravice, pridobljene ob rojstvu v to državo, redki Bohinjce podpirajo v vztrajnem boju proti »slabim lastnikom« hotelov, ki je videti kot boj z mlini na veter. Za slednjega pa se država nikakor ne odloči, da bi ga prekinila.
Pred slabim letom je bohinjski župan Kramar ministrstvo za gospodarstvo pozval, naj hotele od »slabih lastnikov«, katerim jih je prodala, občina pa je bila pri tem nemočna, odkupi. Kot za šalo je država prošnjo za pomoč zavrnila s prijaznim pojasnilom, da denarja za to nima. Minister za gospodarski razvoj Zdravko Počivalšek pa je obljubil, da bodo na ministrstvu za takšne primere, kot je bohinjski, poiskali sistemske rešitve. Preverili naj bi, kakšne so možnosti dodatne obdavčitve neizkoriščenih turističnih zmogljivosti v drugih državah, poiskali primere dobrih praks in predlagali ustrezne rešitve. »To bo v prid tudi drugim občinam, ki se morebiti srečujejo s podobnimi izzivi,« je obljubljal minister.
A predlogi do Bohinja po skorajda enem letu še niso priromali. Zato si po nepremičninskih pomotah Bohinjci želijo, da bi jih vsaj na ministrstvu jemali resneje kot za šalo. Skorajda preveč pa bi bilo pričakovati, da bi jih pri boju za lepši kraj podprli kateri od številnih gorečih ljubiteljev Bohinja z vsemi domnevnimi prirojenimi pravicami do njegove brezmejne uporabe.
