Še bolj kot preobrazba žanrskega obrazca ljubezenskega romana, ki v sodobni obliki ne more biti več zgolj lahkotno in skoraj pohujšljivo »trivialno čtivo za žensko bralstvo«, je torej cinično življenje. Z dejstvom, da v njunem umetniškem poklicu ni več nobene umetnosti, sta junaka pripravljena živeti. V času začasne prosperitete, ko torej nista povsem brezposelna, temveč vsaj aktivna pri projektih, se ona šemi v kostume filmskih likov na premierah, on pa, namesto da bi pisal roman, pisari članke za obskurno glasilo. Vse za denar, dokler tudi tega dela ni več, dokler jim zaradi neplačanih računov ne zapečatijo električnega števca, skratka, dokler ne postane nedvoumno jasno, da z ljubeznijo ni mogoče plačati najemnine.
Moderni ritem današnjega dne torej ne predvideva časa za ljubezen, junaka sta v iskanju nekdanje sreče obupala še nad seksom, v pehanju za trenutek miru sta se nehala pogovarjati, on išče intimo v alkoholu, ona za intimo časa nima, ker v sosednjem kotu spet joka otrok. Sajkovi se pri pisanju pozna, da izhaja bolj iz dramske kot prozne tradicije, saj se ne mudi z dolgimi opisi dobrih starih časov ali čustvenih stanj junakov, temveč napetost stopnjuje z neposrednim nizanjem njunih doživetij; posredovana so sicer skozi tretjeosebno pripoved, a se ta vsakič znova izredno občutljivo približa občutju posameznega protagonista. Profila junakov, v katerem prevladuje njeno razočaranje nad njegovo neaktivnostjo ter njegov brezup ob njeni histerični ranjenosti, sta natančno dodelana, četudi bi si od tako artikulirane avtorice želeli aktivnejšega subvertiranja stereotipnih spolnih vlog oziroma družbenih vlog matere in očeta.
K dinamičnemu ritmu pripovedi, ki nam – kot kronično sprtima junakoma – ne pusti niti v(z)dihniti, sicer veliko prispevajo še večstavčne, tudi več kot stran dolge povedi. Te, presenetljivo, niso moteče, Sajkova s tovrstno slogovno izbiro avtentično poustvarja učinek hitrega miselnega toka in vznemirjenja, ki se nad posameznikovo glavo zgrne ob vsakokratni napovedi težkega prepira. A njena ljubezenska pripoved je naposled še toliko učinkovitejša, ker kljub znanemu rezultatu – posameznik v današnjem kapitalističnem družbenem ustroju pač ne more zmagati, vsaj ne pošteno – ni patetična. Avtorica svoje poznavanje človeške narave še najbolj subtilno prikaže z ironiziranjem nemoči, s katero se danes spopada generacija mladih odraslih. Ta je na vrhuncu svojih fizičnih, osebnih in profesionalnih moči tako impotentna, da si ne more privoščiti spremembe – prognoza namreč kaže, da utegnejo biti le še spremembe na slabše.
