Najstarejše ohranjeno leseno kolo z osjo je spet na ogled na Vrhniki v okviru stalne razstave Moja Ljubljanica. Videti ga bo mogoče do 26. februarja, ko bo ta pomembna zgodovinska najdba odšla na počitek v depo ljubljanskega Mestnega muzeja. Tam bo kolo v temi čakalo, da preučijo, kakšen vpliv je nanj naredila svetloba, in ga čez čas spet umestijo na stalno razstavo mestnega muzeja. Kolo je posebno tudi zato, ker zaradi svetlobe, ki mu škoduje, ne sme biti stalno razstavljeno. Na Vrhniki ga je mogoče videti v soju šibkih žarkov.
Mostiščarji so bili spretni
Okoli 5200 let staro mostiščarsko kolo ni izjemno le zato, ker je najstarejše ohranjeno na svetu, temveč tudi ker je izredno dobro ohranjeno. Čezenj je sicer zapeljal bager, ko so leta 2002 kopali melioracijski jarek v Verdu pri Vrhniki, in del kolesa zdrobil, a je hkrati tudi odkril ploščo, na podlagi katere so začeli izkopavati.
Strokovna javnost je navdušena predvsem nad tehnološko dovršenostjo kolesa. Narejeno je iz dveh jesenovih plošč. Med seboj sta povezani s štirimi letvami iz hrastovega lesa, ki so ga uporabili tudi za izdelavo osi. Kolo je od letošnjega marca do oktobra na veliki razstavi z naslovom 4000 let kolišč v Bad Schussenriedu v Nemčiji pritegnilo veliko pozornosti, saj sodi v vrh evropske kulturne dediščine. Tam so razstavili šest koliščarskih koles, ki so jih našli na območju pod Alpami.
»Ravno v tem, da je bilo kolo izdelano iz dveh med seboj povezanih plošč, je tehnološka izjemnost. Poleg tega so se izognili strženu, delu jesena, ki se počasneje suši. Vedeli so, da je jesen zelo obstojen. Navdušujoče je tudi, kako so plošči povezali skupaj. Hrastove letve so izdelali na način lastovičjega repa, torej so naredili vdolbino navzdol, zato se ne iztakne, poleg tega pa je trapezne oblike, da ga lahko zatakneš,« je pojasnila koordinatorka programov v okviru stalne razstave Moja Ljubljanica Helena Šneberger Mandelj in poudarila, da je bilo kolo narejeno v času, ko še niso poznali kovin, ampak so orodje izdelovali le iz kamna in kosti. »Velikokrat obiskovalcem razstave pravim, da poskusimo danes z vsem znanjem, ki ga imamo, najti primeren jesen brez grč za izdelavo takšnega kolesa.«
S kolesom so prevažali les
S tem kolesom so mostiščarji najverjetneje s hribovitega območja na Ljubljansko barje prevažali les. Na razstavišču na Vrhniki je tako mogoče videti tudi maketo dvokolesne cize, kakršno so po vsej verjetnosti izdelali mostiščarji za vleko lesa. K takšnemu znanstvenemu sklepanju je arheologe prepričala predvsem os, ki kaže na to, da je bilo kolo nataknjeno nanjo. Poleg kolesa so na istem območju našli tudi precej drevakov, ki so les prevažali po barju. Kar nekaj jih leži okoli Barja, našli so jih več kot 60.
Na stalni razstavi Moja Ljubljanica bo v prihodnje mogoče videti tudi še posebno zanimiv drevak, ki so ga naredili v drugem stoletju pred našim štetjem. »Takrat Rimljanov na tem območju še ni bilo, a so bili italski trgovci. Tako da ostaja uganka, kdo je drevak naredil,« pravi Helena Šneberger Mandelj in dodaja, da je drevak izjemen tudi zaradi dolžine, saj meri 15 metrov. Z Barja so ga dvignili lani, zdaj pa v restavratorskem centru v Ljubljani čaka na obdelavo z melaminsko metodo oziroma na postopek, s katerim moker les zaščitijo tako, da ga potopijo v smolo melamin. Na enak način so restavrirali tudi najstarejše leseno kolo, v Mainzu so ga obdelovali med letoma 2007 in 2012. Šele nato so ga lahko prvič razstavili.
