»Parce mihi Domine,« sem ga zaslišal, »quia Dalmata sum.« Oprosti mi, gospod, Dalmatinec sem. Prepoznal sem glas. Pa tudi če ga ne bi. Samo eden je, ki bi do pasu v blatu v najtežjih trenutkih znal po nemarnem hkrati preklinjati, citirati sv. Hieronima in s tal pobirati v svetleče papirčke zavite čokoladne bombone. Za pas je imel zataknjen nož.
»Hej, Boro,« sem tiho zaklical in dvignil roko v pozdrav. Skril je bombonjero pod bojni jopič in repetiral hecklerja.
»Dvigni še drugo roko,« je mrko odvrnil.
Nisem se več dobro spomnil niti kdaj niti kje se je začela naša vojna. Pri Ogleju sem v lovorjevem grmu za bodečo žico sedel na obali lagune in čakal, da se zame konča. Gledal sem opazovalni cepelin, ki ga je za seboj pustila ameriška vojska, ko je Nori Pes III. umaknil marince z ozemlja Evrope. Balon je bil privezan nad cerkvico sv. Marka, tik nad zalivčkom v laguni, kjer je evangelist pristal na poti v Oglej. Kraj mi je pokazal Jurij Paljk. S seboj sem imel veliko košaro, ki sem jo v brigadni kuhinji potrpežljivo spletel iz vrbovja. K sebi sem tiščal nekaj vreč malice. Bil sem na poti v Aleksandrijo. Potem ko so Američani priznali drugi kalifat kot samostojno državo, so moji prijatelji iz Alahovih sabelj postali del mirovnih enot Združenih narodov. V Egiptu so imeli postojanko za Severno Afriko. Obljubili so mi zatočišče pred evropskimi vojnami.
Čakal sem, da se popolnoma stemni. Ko se bo za otoki v laguni videl sij gorečih Benetk, sem se namenil odriniti. Veliko božično premirje, ki ga je s Hrvati organiziral zdesetkan staronemški tankovski korpus »Aloisius Ratzinger«, je vsega skupaj trajalo nekaj ur. Elementi dalmatinske divizije in Glavaševi padalci so z gumenjaki presenetili senegalske straže beneških pomožnih enot in po Velikem kanalu prišli do glavnega trga. Rutinirano so pri Akademskem mostu začeli požigati mesto in ropati cerkve, medtem ko so utrujeni Nemci iz Mester samo gledali, kako enote njihovih zaveznikov kopnijo. Italija je večino redne vojske premestila v libijski ekspedicijski korpus, ki je v Bengaziju gradil novo državo. Benečani so svoje obrambne enote sestavili iz prosilcev za azil in migrantov brez dokumentov. Pred krvoločnim Hrvatom ti približno izurjeni borci niso imeli nobenih možnosti. Če niso zbežali, so jih posekali kot trsje.
Mi se s Hrvati nismo mešali. V smeri proti Sveti gori so noč in dan grmele 188-milimetrske havbice naše 7. domobranske brigade (slavne) goriških strelcev, proti Trstu pa je bilo tesnobno tiho. Jaz sem imel bombardiranja dovolj in sem diskretno dezertiral.
Slavna je bila v taktičnem zavezništvu z Rusi, ki so po bitki na Katinari drli naprej in imeli zadnje postojanke pri Devinu. Tik pred njihovim spopadom z Italijani smo jim iz Ljubljanskega korpusa sporočili, da Trst ni naš in so pripadnikom Slavne kot nevtralnim v upravljanje prepustili ozemlje Furlanije. Nam je šlo za osvoboditev Nove Gorice, ki so jo držali Madžari, Ukrajinci in višegrajski policijski bataljoni. Z Rusi se je bilo enostavno dogovoriti, ker so tudi po desetletju bojev še vedno imeli centralno komando. Na zahodu pa so v desetletju navzkrižnih zavezništev ostale samo še milice scefranih nacionalnih vojsk. Mestne straže, pokrajinske obrambne čete, neodvisne patriotske garde, regionalni brambovci in kopica neregularnih enot so si razdelili Zahodno Evropo na zemljevidu drobnih lojalnosti, čez katere ni bilo več mogoče potovati drugače kot v karavanah z močnim vojaškim spremstvom in velikimi stroški.
Kaj je Dalmatinec delal pri Ogleju, tik pod položaji Slavne, ki je najprej streljala in potem vpraševala?
»Ne delaj neumnosti, Boro, jaz sem.«
Srepo me je gledal skozi vizir in potem spustil avtomat.
»Ti boga, zdelo se mi je, da sta dva. Pomagaj mi ven. Primi najprej vrečko. Pazi, dragocena je.«
V vrečki je bila škatla Kraševih čokoladnih bombonov. Vprašal sem ga, ali so hrvaški padalci zdaj trgovci s čokolado.
»Ne zajebavaj,« je bil grob. »Medtem ko so moji tlačili beneško zlato na gumenjake, sem jaz v katedrali v bombonjero spravil relikvije sv. Marka. Vsako kost sem posebej zavil. Egiptovski Kopti mi bojo zanje dali zatočišče v samostanu sv. Damjana. Evangelist je njihov. Kam greš ti?«
»V Aleksandrijo, kam drugam,« sem bil visokonos. »Alahove sablje so v mirovnih četah ZN in se spomnijo mojega stroganova z basmatijem.« Pri Alahovih sabljah sem bil v časih prvega kalifata kuhar. »Nocoj potujem.«
»Vzemi me s sabo v čoln,« je bil naenkrat prijazen.
Povedal sem mu, da ne grem s čolnom, ampak z balonom. Rad bi ga bi bil vzel s sabo.
»Ampak v košari je prostora samo za enega. Po meri sem jo naredil.«
»Trije gredo zlahka noter,« je začel skakati od veselja, ko je videl balon. »Prostora je za štiri normalne.«
Protestiral sem, da imam s seboj vreče z malico in da ne bo šlo. Ampak on je imel hecklerja in nož, jaz pa sem iz kuhinje vzel samo žlico in vilice.
Privezala sva košaro na balon in prerezala vrv. Boro je odvrgel puško in tesno objeta v majhni košari sva pod seboj za ugasnjenim Trstom zagledala ruske korvete v srebrnem morju Piranskega zaliva.
»V srečno novo leto,« sem zaklical proti položajem Slavne.
»Ubit ću te jer te vooolim...« je pel Dalmatinec.
