Peter Thiel, eden od najpomembnejših vlagateljev našega časa, njegovo premoženje je vredno skoraj tri milijarde dolarjev, je že med študijem filozofije in prava na univerzi Stanford posvojil libertarne nazore in postal oster kritik politične korektnosti. Bil je soustanovitelj Paypala, spletnega plačilnega sistema, navdihnjenega z idealom svetovnega finančnega trga, neodvisnega od vladnega nadzora, med prvimi je vlagal v današnja najvrednejša podjetja, od Facebooka do Airbnb, že več kot deset let pa s Founders Fund, svojim skladom tveganega kapitala, vlaga v inovativna podjetja, ki razvijajo vrhunske tehnologije na področju biotehnologije, porabniškega interneta, umetne inteligence in vesoljske tehnologije.
Poleti je Thiel presenetljivo podprl predsedniškega kandidata Donalda Trumpa in se zameril prevladujoči demokratski podjetniški aristokraciji Silicijeve doline. »Kot vlagatelj in podjetnik sem vedno poskušal biti 'contrarian', iti proti krdelu, najti priložnosti tam, kjer jih drugi ne iščejo,« je pojasnil reviji Forbes.
Država Silicijeva dolina?
Po temeljnem pravilu Petra Thiela so najobetavnejše naložbe tiste, ki niso priljubljene in jih je najtežje ovrednotiti. Ena od takšnih je njegova investicija v Seasteading Institute, ki sta ga leta 2008 s pol milijona dolarjev Thielove pomoči ustanovila Wayne Gramlich in Patri Friedman, softverski inženir, politični in ekonomski teoretik in vnuk vplivnega ekonomista in nobelovca Miltona Friedmana. Glavno poslanstvo inštituta je gradnja umetnih otokov oziroma platform za permanentno, politično neodvisno naselitev inovativnih podjetnikov na odprtem morju. Na takšnih plavajočih mestih bi lahko živeli in ustvarjali svobodno, brez nadležnega vmešavanja države. Thiel je doslej v koncept libertarne utopije, ki ga vidi kot pobeg od politike in vseh njenih oblik, vložil dva milijona dolarjev.
V zadnjih letih se več vidnih podjetnikov iz Silicijeve doline, od Larryja Pagea (soustanovitelja Googla) do Elona Muska (Tesla, Spacex), zavzema za vzpostavitev manj zaviralnega podjetniškega okolja. Pojavila se je tudi resna zamisel, da bi del Silicijeve doline preobrazili v samostojno državo. Vendar bi bila vzpostavitev lastne vlade veliko bolj zapletena, kot si domišljajo superbogati podjetniki. Sam Altman, predsednik Y Combinatorja, najpomembnejšega svetovnega pospeševalnika za zagonska podjetja, pravi, da je prevladujoče odklonilno stališče tehnoloških gurujev do regulacije tudi kontraproduktivno. Regulatorji, ki jih »utopisti« vidijo zgolj kot oviro za podjetniške inovacije, so namreč pomemben člen vlad v njihovi vlogi podpiranja uspešnega razvoja zagonskih podjetij.
Pobudniki neodvisnega podjetniškega otoka iz Seasteading Institute so sprva nameravali mesto zgraditi na odprtem morju, v mednarodnih vodah, torej vsaj 200 morskih milj od kopnega, po nekaj letih pa so ugotovili, da bi bili stroški tudi za Thielovo denarnico previsoki. Realističen razmislek jih je pripeljal do iskanja možnosti, da svojo podjetniško utopijo zgradijo v teritorialnih vodah ene od obstoječih držav.
Pacifiška rešitev
Od letošnje jeseni je videti, da so sanje Thiela in tovarišev korak bližje uresničitvi. Vlada Francoske Polinezije je namreč pripravljena dopustiti gradnjo plavajoče naselbine v južnem Pacifiku. Mesto, sestavljeno iz dveh ali treh platform, naj bi začeli graditi že v prihodnjih mesecih, končali pa naj bi ga do leta 2020. Vsaka platforma bo velika za polovico nogometnega igrišča, dovolj, da bo na njej bivalo 30 ljudi. Če se bo pilotski projekt obnesel, bodo zgradili še več platform.
Prebivalcem bodo na umetnem otoku na voljo osnovna življenjska sredstva, druge potrebe si bodo morali s pomočjo hitrih čolnov zadovoljevati na enem od otokov Francoske Polinezije. Do tja je mogoče iz Los Angelesa priti z letalom v osmih urah, za tehnološke inovatorje pa je zelo pomembno, da je pod morjem opremljena tudi z optičnimi kabli. Vsaka platforma bo zgrajena modularno, in če se bodo prebivalci naveličali življenja v tehnološki skupnosti, bodo lahko odpluli kam drugam.
Začetne stroške gradnje ocenjujejo na 30 milijonov dolarjev, končna cena kompleksa naj bi znašala 225 milijonov. Seasteading Institute poskuša pridobiti sredstva od velikih vlagateljev, prihodnjih stanovalcev in podjetij s področja pomorske industrije.
Država gostiteljica plavajočemu otoku ne bo vsiljevala svojega regulatornega organa, prebivalci pa bodo morali upoštevati veljavne (francoske) zakone, predvsem tiste, ki se nanašajo na kazniva dejanja in varovanje okolja.
