Start-up je zgodba za golobrade podjetnike z inovativno idejo in vlagatelje z dobrim občutkom za globalni dobiček. Andrej Rozman - Roza, pisatelj in gledališčnik, je daleč od tega stereotipa, vseeno pa je njegova ideja zelo startupovska: prebuditi želi kritično civilno družbo.
Začelo se je leta 2009 z ustanovitvijo verske skupnosti. »Zdelo se mi je butasto, da morajo šole plačevati DDV za moje nastope, ki so v službi širjenja jezika. Tako smo ustanovili Zaničniško versko skupnost, ki verjame, da je to mogoče spremeniti. Nekaj časa smo prirejali večerna odmaševanja, 27. marca letos pa smo gledališče v KUD Franceta Prešerena razglasili za zaničniško svetišče in od takrat imamo tam odmaševanje vsako nedeljo opoldne,« pravi Roza.
Najprej so skozi pesmi slavili jezik, potem pa so razširili doktrino: ne verjamejo več le v ničodstotni davek, ampak, da sta na Zemlji možni tudi nična revščina in onesnaževanje. Takole pravi zaničniška zaveza: »Verjamem, da je v Sloveniji možen ničodstoten davek na vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik. Verjamem tudi, da sta na Zemlji možna tako ničodstotna revščina kot tudi ničodstotno onesnaževanje okolja. Tako bodi!« Izvorno pripadniki zaničništva verjamejo v nič, iz katerega vse izhaja in se vanj vrača. »Skozi to vero sem dobil čisti dokaz, da bog pomaga vsem z dobrimi nameni, tudi tistim, ki imajo ateistične cerkve,« pravi ljubljanski umetnik.
Roza nadomešča državo
V Lanusu, najbolj slovenski vasi v Argentini, je imel Roza predstavo, ki jo je prilagodil, ker gledalcev ni želel užaliti z nehoteno blasfemijo. Na koncu so ga prosili, ali lahko vseeno pove molitev zaničniške cerkve. Takole gre: »Jezik naš, ki si nam v mislih, za vse na svetu daj nam svoje ime, bodi še naprej naše kraljestvo in nam daj, da mislimo po tvojih zakonih kakor na samem tako tudi javno. Daj nam danes naše vsakdanje zgodbe in odpusti nam naše napake, kot jih tudi mi odpuščamo svojim sogovornikom, in ne preženi nas v angleščino, ampak nam omogoči čim več dobrega.«
Zaničniška vera prakticira tudi krst, a le za polnoletne. »Povem, da se ne smemo nikoli jemati tako resno, da bi širili sovraštvo, in potem dobiš v obraz porcijo brivske pene,« pojasnjuje Roza, ki bo potek krsta nazorno predstavil na porodnem odmaševanju v sredo ob osmih zvečer. V zadnjih letih se je Roza v svojih gledaliških uprizoritvah temeljito ukvarjal tako s Prešernom kot z Linhartom, tako z Brižinskimi spomeniki kot z Vodnikom. »Pravzaprav nadomeščam državo,« pravi in dodaja, da se naša družba že od začetka samostojne Slovenije sistematično drobi in razpada, v domoljubju in poudarjanju slovenstva je en sam blef, kultura in politika pa sta za to po njegovem največja grešnika.
»V četrt stoletja samostojnosti nismo posneli niti enega otroškega filma, in če k temu dodamo infantilizirano in spolitizirano javno televizijo in nobene bistveno boljše privatne alternative, nam ne ostane drugega, kot da resigniramo, emigriramo ali pa sami po svojih močeh oživimo tisto civilno družbo, ki jo naši državni organi sistematično ubijajo,« pravi Roza. »Petindvajset let čakanja je bilo dovolj.«
Alternativa potrebuje spletno TV
Janša ima v nečem prav, pravi Roza – nujno je treba imeti svojo televizijo, neodvisno, takšno, ki bi jo gledalo veliko ljudi. »Naše maše bi zelo rad prenašal prek spletnega televizijskega kanala. Morali bi imeti tudi resne pogovore in izvajati učinkovit pritisk na politiko. Že ena odprta in jasna pogovorna oddaja na teden o konkretni pereči temi z ljudmi, ki imajo kaj povedati, bi pomenila veliko. Graditi bi morali informacijsko službo kot alternativo obstoječi medijski katastrofi,« zagovarja Roza, ki si želi še eno stvar: da bi na tem spletnem televizijskem kanalu predvajali slovenske filme. »Ogromno dobrih starih filmov je, v njih vidiš resnično podobo naše zgodovine, stanje tedanje družbe, ki ga ne more zmesti nobeno Noriško kraljestvo.«
Prednovoletno odmaševanje v KUD bo podprl »najboljši možni mali bend in pevski zborček, ob katerem bo lahko pelo in plesalo tudi občestvo«, napoveduje zaničniška cerkev. »Imamo super pevke in pevce, Igorja Leonardija na kitari in kup pesmi, sedem gospelov in eno partizansko pa še plesne komade,« zatrjuje Roza, ki bo seveda poskrbel še za pridigo. »Hočem zatežiti, pripovedovati konkretne stvari. Tokrat bom imel pridigo o denarju,« napoveduje v upanju, da se bo civilna družba začela zbirati in se pridružila njegovi pobudi za spletno televizijo. Ima tudi že predlog za njeno ime: Televizija Linhart.
