V kakšni obliki bodo orkestraši izvedli stavko, ta hip najbolj zanima tiste, ki so kupili vstopnice za sicer že razprodani koncert; na sporedu bo lahkotnejši repertoar, med obiskovalci pa bodo v glavnem turisti na silvestrskem obisku Ljubljane. Koncert vsekakor v neki obliki bo, tudi člani orkestra bodo prišli na oder, ker si želijo igrati, vendar pa v nobenem primeru ne želijo več sodelovati z Lajovicem, ki se je izkazal kot avtokrat. Odgovoren za to, kdo jih bo vodil izza dirigentskega pulta, je še vedno direktor Damjanovič. Ta noče zamenjati Lajovica, ki pa tudi noče odstopiti. Orkester rešitev sicer ima, saj si je za novoletni koncert že poiskal nadomestnega dirigenta; Lajovica je za šefa dirigenta brez njihove privolitve nastavil direktor, kot je storil že dvakrat prej z Emmanuelom Villaumom in Keri-Lynn Wilson.
Ve se, kako umetniške vodje izbirajo drugje. Berlinski ali Dunajski filharmoniki samo enkrat izžvižgajo gostujočega dirigenta, pa ta nima več vstopa v hišo. O glavnem dirigentu lahko orkestrsko predstavništvo odloča tudi več let, česar njihovi financerji ne razumejo kot nečimrnost, temveč kot njihovo temeljno pravico. Če že plačajo, hočejo vrhunsko umetnost in ne povprečne. Tudi v športu, ko ekipi ne gre, ne menjajo vseh igralcev, temveč trenerja. Zato težko govorimo o poslovni škodi le zaradi napovedane stavke, če obenem ne opazimo tudi drastičnega upada števila abonentov in obiskovalcev koncertov v zadnjih letih in splošne erozije ugleda te najstarejše glasbene ustanove pri nas – za kar je s programskimi in drugimi odločitvami odgovorno umetniško in poslovno vodstvo. Vodstvo je odgovorno tudi za to, da do novoletnega koncerta najde ustrezno rešitev; obiskovalce namreč zanima glasba, ne pa razprtije znotraj hiše.
Toda k težavam v Slovenski filharmoniji prispeva tudi ministrstvo za kulturo, ki si celo v trenutni situaciji še vedno želi »premirja in dialoga«; morda bi maestra še žrtvovali kot kolateralno škodo, ne pa tudi dejansko odgovornega – direktorja, ki ga najbolj zvesto ščiti direktorica direktorata za umetnost Biserka Močnik. Poznavalci pravijo, da so v času krize ljubljanske Opere direktorji in ravnatelji leteli za mnogo manjše poslovne »prekrške«. Na ministrstvu so sicer te dni začeli pripravljati razpis za novega direktorja SF, toda šele za obdobje po oktobru 2018, ko Damjanoviču poteče mandat. Če pa bi morda minister za kulturo Anton Peršak poskušal ukrepati že prej, mu nad glavo visi Damjanovičeva grožnja z osebno tožbo. Stavka sama po sebi očitno ne bo prinesla rešitev, gre le še za to, kdo ima več mišic.
