Simfonija št. 4 Franza Schmidta na papirju ne spada med »velike«, a ob pravem dirigentskem vodstvu lahko postane zanimivo delo, ki dopolnjuje zapuščino Mahlerja in Brucknerja. A za to potrebuje dirigenta, ki jasno nakaže, da simfonija kljub poenotenemu materialu in odsotnosti odmorov vendarle vsebuje štiri stavke, da je kljub prevladujoči mračnosti v njej tudi strast in življenjska bohotnost. Nič od tega: že druga tema je bila postrgana vse strasti in postavljena v enake temne tone kot prva tema, drugi stavek se je nadaljeval v skoraj nespremenjenem tempu, filharmonikom pa se je poznalo, da skladbe ne poznajo in so se zato v igro prikradle tudi napake in zvočne nelepote (na izpostavljenih mestih hreščečost).
Zlati še slabši
Koncert bi hitro pozabil, če ne bi bil koncert za zlati abonma še veliko manj znosen. Če so se filharmoniki zaman trudili za »normalen« koncert, pa so nam gostje, Nacionalni simfonični orkester Mehike, pripravili nekakšen prednovoletni koncert. Ni zmotila samozavest, ki je nam primanjkuje, da so se predstavili zgolj z mehiško glasbo, bolj odsotnost ravnotežja, da bi poleg nacionalne poslušali tudi kaj vrednejše glasbe. Zares grozljivo je bilo uprizarjanje pianistične zvezde Gabriele Montero kot skladateljice: njen Latinski koncert je nekakšna latinska jazzovska različica močno raztegnjenega »štrudlja«, v katerem tradicionalni material zares ni razvit, ampak samo ritmično barvan. In tako tri dolge stavke, polne izpraznjenih obrazcev revialne, filmske in sploh zabavnjaške glasbe, drvi pianistični izravnalni valjar.
Monterova je nato dodala še svojo improvizacijo, prepričana, da v Ljubljani še ni nastopila, pa seveda je, v isti dvorani Cankarjevega doma! S praktično identično improvizacijo, ki vodi od Schumanna prek Chopina k Bachu – izjemna je njena glasbena nadarjenost, žal pa nima prav nobene umetniške refleksije in njeno improviziranje je močna zaušnica vsem, ki se s to dejavnostjo znotraj alternativnih praks sodobne glasbe ali svobodnega jazza ukvarjajo resno.
Glede na zasnovo koncerta jo je tako še najbolje odnesla Chavezova simfonija, medtem ko so Revueltasove Noči majev, nekakšna zelo poenostavljena mehiška različica Pomladnega obredja, utripale skoraj preveč v znamenju velikih decibelov, čeprav dirigentu Prietu ne gre odrekati izrednega ritmičnega vodenja orkestra, ki je s svojo tolkalsko sekcijo zares užival, kaj več o njegovih odlikah pa nismo spoznali. Po dodatkih je bilo obžalovati samo, da župan še ni pognal elektrike v okraske, ki že visijo po ulicah. Glasba je ta kraj že davno zapustila.
