Konec leta se nezadržno približuje in če želimo v najdaljši noči na mizo postaviti kaj zares posebnega, bo fondi v kateri od svojih različic nemara dobra ideja, zlasti če pričakujete omizje prijateljev, v shrambi pa se vam valja star pribor za fondi vključno s kotličkom in špiritnim gorilnikom. Fondi namreč ni navadna jed in zbrani za mizo so videti, kot bi igrali karte, mikado, domino ali kakšno podobno družabno igro, ko v lonec pomakajo izbrane koščke, nabodene na tenke dolge vilice. Fondi ni le obrok, ki ga zaužijemo, ker smo lačni, ampak pravi dogodek, nekaj posebnega; če ga pripravimo, to že samo po sebi pričara pridih prazničnega. Nastanek fondija pa niti ni tako zelo prazničen. Prebivalci švicarskih odročnih vasic so bili nekoč v dolgih zimah odrezani od sveta in so se morali z živežem preskrbeti vnaprej. Sveže hrane ni bilo, sir in kruh, ki so ju sicer imeli dovolj, pa sta postajala suha in trda. Domislili so se, da bi lahko sir pogreli z nekaj vina in zelišči, vanj pa namakali star kruh. Tako se je rodil klasični sirov fondi, ki ga romantiki še danes najraje uživajo pozimi v kakšni topli koči v zasneženih planinah.