Prazniki so tu in po domovih rado zadiši po cimetu. Ponekod iz peciva, drugod iz kuhanega vina, v drznejših gospodinjstvih pa morda tudi iz rižote ali kakšne še bolj krepčilne jedi. Cimet namreč ni rezerviran izključno za sladice. Pri nas ga najpogosteje uporabljamo v prahu iz mletih paličic oziroma zvitkov skorje cimetovca. To omamno dišeče drevo domuje v Oceaniji, na Šrilanki in v srednji Aziji, cenili so ga že Feničani, Kitajci in Egipčani, Rimljani so ga uvažali iz Perzijskega zaliva. Znane so recepture iz okoli leta 3000 pr. n. št., ki omenjajo cimet, poleg prehrane pa ga že tisočletja uporabljajo tudi v medicinske namene. Med drugim je ena najpomembnejših sestavin tako imenovane kitajske ali tigrove masti, ki naj bi lajšala najrazličnejše tegobe. V Evropi je cimet med 16. in 18. stoletjem veljal za izredno drago začimbo in znano je, da je nemški trgovec Anton Fugger leta 1530 zadolžnice Karla V. sežgal na ognju iz cimetovih paličic in tako dokazal svoje ogromno bogastvo. Cimet dokazano znižuje sladkor in holesterol v krvi ter ima kopico drugih zdravilnih lastnosti, zato v družbi pogosto prebogate praznične prehrane zagotovo ne bo odveč.

Recept receptura cimet prazniki pecivo božič hrana kulinarika