Področja avtoričinega dela se gibljejo med družboslovjem in naravoslovjem, saj povezuje na videz različna področja, kot so kultura, narava in tehnologija. Temu sledi tudi instalacija Simbiom – Ekonomija simbioze, ki prikaže spoj umetelnega in naravnega. V stekleni posodi je poustvarjen ekosistem, kjer sobivata dve rastlini, črna detelja in bakterija iz rodu Rhizobium, ki si delita ključna hranila in življenjski prostor. Delo v soju osvetlitve deluje malone slovesno, kot objekt čaščenja ali poželenja, hkrati pa je uporabno, saj meri raven simbioze in ustvarja verižno reakcijo. Uspešna simbioza povzroča kapljanje vode iz steklenjaka, kar povzroča valovanje, tega zaznava svetlobni senzor in ga prek vmesnika prevaja v zvok. Četudi celotna struktura tudi brez podanega konteksta deluje atraktivno in asociativno, je za njeno razumevanje neizbežen didaktičen opis.
Umetnica, ki v svoji praksi združuje področja, kot so arhitektura in oblikovanje, popularna znanost in družbeni komentar, skozi metafore govori o ideji pravične in enakopravne družbe, ki temelji na simbiozi in ne na tekmovalnosti ter izločanju. Izpostavlja nujnost razmišljanja zunaj neoliberalnih ekonomskih okvirov, znotraj katerih je vsa zemeljska materija le potencialni resurs za izkoriščanje, in opozarja na pomembnost sobivanja tudi na kognitivni ravni. Družba pač ni zgolj ekonomska celica, ampak tudi medmrežje odnosov in kulture. Spačalova tako sprevrača vzpostavljene klišeje o človeški naravi, ki je menda kriva, da revolucije in evolucije ne uspevajo in da se tako pogosto sprevračajo v lastna nasprotja.
Pregledni del razstave, ki zajema obdobje 2010–2016, nakaže kontinuiteto tega koncepta. Na šestih visečih zaslonih se predvajajo hibridne animacije, ki didaktično pojasnijo raziskovalne projekte, kot sta na primer Syncness (2013) in Myconnect (2016). Oba sta bila izvorno ustvarjena kot odzivna stroja, ki pričata o preseganju antropocentričnega individualizma in o poskusu medvrstne komunikacije med živaljo in človekom. Zaradi nazornosti prikaza – ta je zaradi kompleksnosti del nujen – in monotonosti pripovedovanja ta predstavitvena dela izzvenijo celo nekoliko dogmatično in religiozno. Avtorica pač poziva k osebnostnemu in družbenemu miselnemu premiku. A za obvarovanje okolja, ki je v obdobju antropocena pretirano podvrženo človeškemu vplivu, je takšna sprememba neizbežna in ne zgolj utopična. (R)evolucije se često začenjajo na osebnostni ravni.
