Po svetu se vsako leto proda več milijonov zobnih ščetk. Vsaj 600.000 jih vsak dan izdelajo na tekočem traku ene največjih evropskih družb v tem poslu, v Trisi. A zobne ščetke so najbolj običajen izdelek iz plastike, ki se skupaj z drugimi vsakdanjimi plastičnimi izdelki kot odpadek znajdejo v morju; ob plastičnih kozarcih, plastenkah in vrečkah, čevljih, delih pralnih strojev in čeladah, ki jih je mogoče najti kot naplavine na obali idiličnih Havajev. Navsezadnje na svetu vsako sekundo proizvedemo 8.000 kilogramov plastike.
V morju torej konča več kot 6,4 milijona ton takih izdelkov, koščke plastike je namreč danes mogoče najti v vsakem kubičnem kilometru morske vode. V kakšno godljo se spravlja človek s kuhanjem »globalne plastične juhe«, kot jo preudarno imenujejo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO), si je v gradu Fužine do 23. aprila 2017 mogoče ogledati na razstavi Končna postaja: morje?. V Ljubljano je prišla iz Muzeja za oblikovanje v Zürichu.
Plastika za kosilo
Plastika je v začetku 20. stoletja sicer res veljala za material prihodnosti, saj je poceni, preprosta za obdelavo in ima mnogo zaželenih značilnosti. A le izjemoma je biološko razgradljiva, kar pomeni, da se nalaga v okolju in z rekami potuje proti morju, recimo z reko Pad v Jadran, tam se zbira več let, desetletij ali celo stoletij, med vodstvom po razstavi razlaga Roman Aebersold iz švicarskega muzeja. »Plastični odpadki tako niso le problem obmorskih držav, ampak težava vseh nas, in zato pomembno politično vprašanje.«
Na površju sicer plava le majhna količina plastičnih smeti, a so jih morski tokovi že združili v plastične otoke. Raziskave kažejo, da največja taka masa plava v Tihem oceanu in je že dosegla velikost srednje Evrope. Tokovi v severnem Tihem oceanu so razbitine cunamija in jedrske katastrofe v japonski elektrarni Fukušima marca 2011 že odnesli na obale Aljaske in Havajev. Če to v nas ne zbudi skrbi, jo bo nemara pogled na od rib in drugih morskih živali objedene plastične izdelke, ki že vstopajo v prehranjevalno verigo – najprej živalsko, kjer použita plastika pri živalih povzroča stradanje, zadušitve in poškodbe, vse bolj pogosto pa, kot je slikovito prikazano v MAO, tudi na človekov krožnik.
Odgovorno potrošništvo
Embalaža, iz katere ste si zjutraj v kavo natočili mleko, se razgrajuje tri mesece. Plastična vrečka 10 do 20 let, pločevinka 50 let, plastenka let, steklenica nedoločen čas. Kako torej naprej? Z odgovornimi potrošniškimi izbirami, meni Aebersold, ko popelje obiskovalce v bolj optimističen del razstave, posvečen možnim rešitvam. Pilingi, ki naj bi pospeševali regeneracijo kože, pogosto vsebujejo kroglice iz mikroplastike – uporabljajmo raje pilinge z morsko soljo. Namesto oblačil iz poliestra kupujmo oblačila iz naravnih materialov, ki v nasprotju z umetnimi vlakni razpadejo v nenevarne dele in se razgradijo v nekaj letih. Otrokom kupujmo izdelke iz neoporečnih materialov, označene z znaki kakovosti, namesto plastičnih vrečk – vsak Evropejec jih na leto porabi okoli petsto – uporabljajmo papirnate vrečke ali vrečke iz blaga. »Ali vsak kos sadja res potrebuje lasten plastični ovoj? Lahko na pikniku gostom namesto plastičnih ponudimo lesene vilice, namesto plastičnih kozarcev pa steklene?« zdravorazumske rešitve ponuja Švicar.
O alternativnih načinih proizvodnje, ki bi čim manj obremenjevali okolje, in o energetski izrabi morajo razmisliti tudi podjetja in tovarne. »K osveščenosti, ki je sicer vsak dan boljša, bodo pomagali pomembni izzivi prihodnosti – nujno je označevanje vrst plastike, ki bo olajšalo zbiranje, sortiranje in reciklažo,« pravi Aebersold. Mogoče je reciklirati skoraj vse vrste plastike in najboljše rešitve so seveda na voljo za »čiste« materiale, zaplete pa se pri mešanih. Take po cenovno najugodnejši logiki sežgejo.
Razstava v MAO ob ponazoritvah surovinske, materialne in drugih vrst reciklaže ponuja predvsem razmislek: kaj pa, če se odpadkom izognemo že na začetku? Ali pa jih raje razumemo kot novo surovino za oblikovalce, proizvajalce in potrošnike, kot to pri nas recimo počne Smetumet.
