Vsak umetnik se v neki fazi svojega razvoja sprašuje o koncu sveta, sta prepričana švicarska umetnika M. S. Bastian in Isabelle L., ki razstavljata v Kresiji. Svojo vizijo moderne apokalipse sta upodobila na kar dvaintridesetih platnih, ki sopostavljena v zgodbo skupaj merijo več kot petdeset metrov. Kljub očitni monumentalnosti projekta Bastokalipsa, ki ne skriva ambicij po dramatičnosti, primerni za izničenje sveta, pa se obiskovalec na njuni razstavi počuti radoživo – nemara zaradi sožitja med slikarskim in stripovskim izrazom, ki ga umetnika uspešno povežeta.
Preobilni kaos
Apokaliptičnega cikla sta se lotila pred več kot tremi leti. Prvotni namen upodobiti novo interpretacijo Picassove Guernice, katere motive je mogoče najti na prvih dveh platnih cikla, je namreč prerasel v željo po gradnji novega Basto sveta (Basto je okrajšava umetnikovega imena, op. p.). »Izhajala sva iz preživete tradicije panoramske slike, zato sva v neprekinjeno sosledje postavila podobe z motivi iz zgodovine, umetnosti in popkulture,« razlaga Isabelle. In prav vsak motiv na njunih bogatih kolažih je dejansko referenca: na antično pripovedništvo, temelje v slikarstvu, prelomne zgodovinske dogodke in podobno. Poznavalsko oko bo razločilo podobe mrtvaškega plesa ob splavu meduze, babilonski stolp ob newyorških dvojčkih, Bergmana ob Hitchcocku, Muncha ob Doréju, Disneyjeve junake ob Frankensteinu…
Preobilje podob, svojevrsten kaos, ki nastane iz stapljanja različnih motivov, posnema nemoč sodobnega človeka, ki je ves čas bombardiran z informacijami. »S črno-belo barvno kombinacijo in za strip tipičnimi črnimi obrobami sva želela ustvariti dodatno napetost, ki jo poznamo iz hipnega utripanja luči v temnih diskotekah ali iz televizijskih ekranov, ko neprestano menjujemo kanale in lahko zares ujamemo zgolj 'zamrznjene' filmske prizore,« pove Bastian. »Ko sva med ljudmi spraševala, kako si predstavljajo apokalipso, je bila ta vedno nekaj izjemno napetega in glasnega, tragičnega, eksplozivnega. Seveda hočeva z vsemi okostnjaki šokirati, a si obenem prizadevava, da se obiskovalec ob gledanju zabava,« dodaja Isabelle.
Med stripom in sliko
Umetniški tandem, ki v svojem delu ves čas raziskuje simbiozo visoke in »popularne« umetnosti, je ob razstavi slikarskih platen izdal tudi monografijo Bastokalipsa, kjer si lahko obiskovalci razstave, na kateri zaradi prostorskih omejitev vidimo le trinajst platen cikla, ogledajo njuno delo kot celoto. »Knjiga je za naju strip, s čimer se striparji seveda ne strinjajo, marsikdo ji milostno nameni oznako grafični roman. A tudi okolje ves čas preizkuša najine meje, saj naju enkrat pojmujejo kot slikarja, drugič kot striparja,« razlaga Bastian shizofreno situacijo, v kateri na striparskih dogodkih kot originalno delo predstavljata knjigo in so slike le priprava nanjo, na umetniških sejmih pa so original slike in knjiga le skupek reprodukcij. »Nikoli se ne opredeljujeva za eno plat, temveč se igrava na vmesni poziciji. Motivne navezave tako na visoko kot na 'nizko' umetnost so za naju enako pomembne. To nama omogoča svobodo pri ustvarjanju, navsezadnje sva že sodelovala tudi pri animaciji, pa v gledališki scenografiji in pri snemanju glasbenih videov,« je prepričljiva Isabelle.
Skupaj delujeta že dvanajst let, zato morda ni tako nenavadno, da včasih tudi sama pozabita, kateri od njiju je naslikal kakšnega od motivov. »Sprva sva se pred začetkom slikanja ogromno pogovarjala, zdaj se le še bežno posvetujeva in včasih ure delava drug ob drugem, ne da bi se res opazila,« sklene umetnica.