Ti disclaimerji so obvezni, ker o plesno-gledaliških dogodkih tega leta nimam veliko povedati. Ponavljam zgolj oglodano reklo, da je viseti med paradigmama zahtevno, ena se konča, druga pa se noče začeti. V suspenzu nekaj ni v redu z metodami in procesi, nekaj ni v redu z dogodki in v končni fazi - z gledanjem. To je, kakopak, odlična priložnost za to, da tisto, kar je marginalno, prostor uprizoritvenih umetnosti znova oživi. Toda obvezno tako, da se najprej do kraja zdolgočasi.
S podobno tonalnostjo je bil zasnovan festival Pleskavica, ki je junija potekal pod geslom "defestivalizacija, refestivalizacija". Organizatorji so k problemom sodobne plesno-gledališke umetnosti pristopili iskreno: vsega je preveč, nasičeni smo z vsebino in formo, težnja po produkciji je predrla refleksijo. Trudili so se, da bi v dogodek festivala znova privedli heterotopijo, onstran prisile prikazovanja. Med prikazanimi predstavami sta vznemirjali dve: 650 izkušenj (Teja Reba in Loup Abramovici) in Transland Magdalene Reiter in Katje Legin. Prva bi za zaključni učinek sicer potrebovala več časa, vendar ji je s heterogenimi metodami kljub temu uspelo publiko uvesti v konceptualno in izvedbeno ozadje japonskega buta. Transland je stopala v drugačno območje, v precej zamotan odnos oziroma proces vsebina-potencialnost-forma, in je Reiterjevo dokončno izvzela iz četice tistih, ki znajo delati lepo plesanje, vedno fenomenalno in takšno, da napotuje le samo vase.
Lepa novica je zaveza institucionalizacije sodobnega plesa, za katero si prizadevajo najrazličnejši zavodi, med katerimi je odločilno vlogo odigralo Društvo za sodobni ples. Pogajanja so kljub čistim namenom zašla v priliko slovenske kulture, ki institucionalizacijo razume kot gradnjo novih velikih stavb za nove velike ansamble. Tu je točka za razmislek.