Ampak naj vam zavoljo tega ne poči tisti lonec, ki že tradicionalno oznanja, da je leta nepreklicno konec. Marsikdo prisega na zlato klasiko in med nekako tradicionalne jedi, ki jih v našem koncu sveta pripravljamo za silvestrovo, zagotovo štejemo sesekljano pečenko z jajci, štefani ali štefko po domače. O njej smo pisali v lanski silvestrski številki, ampak če recepta v praznični ihti kdo ni prebral, naj na hitro povzamemo, da jo pripravimo iz kilograma mlete govedine ali konjetine, ki ji primešamo malo v mleko namočenega kruha, par surovih jajc, majaron, mleto papriko, paradižnikovo mezgo, gorčico, peteršilj, muškatni orešček… Vse skupaj dobro zgnetemo in toliko razgrnemo, da po sredini naložimo trdo kuhana jajca, ter oblikujemo lepo štruco, ki jo za eno uro porinemo na 200 stopinj Celzija. Druga silvestrska klasika je fondi, o katerem smo pisali že prejšnji teden, tretja je kraški pršut, postrežen s sirom, olivami in kaprami, četrta pa je zagotovo tatarski biftek, ki si ga bo po zanesljivih statističnih podatkih privoščila velika večina. Na sončni strani Alp namreč velja za eno najbolj prazničnih jedi sploh, kar seveda ni kakšna nova modna kaprica, saj njegova tradicija pri nas sega daleč v obdobje zlatih let rajnke Jugoslavije. »Boljše« družine so si ga enkrat na mesec privoščile v kakšni hotelski restavraciji, večina pa se je z njim srečala vsaj na silvestrovo, ob sindikalnih decembrskih zabavah in ob dnevu žena. Ta čislana praznična jed je do danes sicer izgubila nekaj pridiha svečanosti, saj lahko industrijsko pripravljen biftek v vsaki delikatesi kupimo vse dni v letu, in to po ceni malo boljše paštete. Resda je v skladju s ceno tudi njegova kakovost, a kaj moremo… To je sicer povzročilo, da tatarski biftek tudi jemo podobno kot pašteto, a navada obveznega tatarca vsaj za silvestrovo in ob kakšnih večjih osebnih praznikih se je kljub temu obdržala.
Najbolj drzni
Najbolj drzni tatarca pripravijo doma, in to tako, da dobro ohlajen, že skoraj zmrznjen (zelo pomembno!) goveji filet sesekljajo ročno, s kot britev ostrim nožem, in začinijo z vrsto ustreznih začimb in dodatkov: sveža čebula, kapre, fileti slanih inčunov, dijonska gorčica, šilce konjaka ali vinjaka (tega ni mogoče nadomestiti z nobenim drugim žganjem!), morska sol, poper, zdrobljen ali zmlet čili, sladka mleta rdeča paprika, kisle kumarice, worcesterska omaka, surov rumenjak… Tatarca marsikdo ne more jesti brez majoneze, ki je lahko kakovostna in v normalnih količinah pravzaprav delikatesa, a pod pogojem, da jo doma pripravimo sami. Postopek je tako preprost, da pravzaprav ne bi smeli iskati izgovorov, sestavine pa imamo domala vselej pri roki. Na sobno temperaturo segreto (zelo pomembno) sveže kokošje jajce, žlička limonovega soka, pol žličke gorčice, ščepec soli in dva decilitra sončničnega olja (ali oljčnega, komur ugaja intenzivna, ampak prijetna oljčna grenčina, majonezo lahko sicer pripravimo celo z bučnim oljem) je vse, kar potrebujemo. Na sobno temperaturo segrete sestavine damo v visok kozarec za vlaganje po vrstnem redu, kot so naštete, najprej jajce in nazadnje olje. Vzamemo palični sekljalnik in z njim v posodi pokrijemo rumenjak ter začnemo mešati. Ko se majoneza pri dnu gosti, sekljalnik počasi dvigujemo. Prej kot v eni sami minuti bo nastala vrhunska majoneza! Pri tem je pomembno vedeti, da se boljša kakovost sestavin dvakrat obrestuje pri končnem izdelku… In ko smo ravno pri namazih – z njimi lahko pripravimo čudovite, a enostavne praznične priboljške. Ker v teh dneh marsikdo zavija z očmi, ko zagleda mizo, obloženo s tradicionalnimi mesninami in tatarskim biftekom, ne bo napak premisliti o brezmesnih ali vsaj ribjih različicah. Z namazom iz tunine ali lososa lahko tako imenitno nadomestimo večni tatarski biftek, marsikdo pa bo vesel lahkih namazov iz skute in zelenjave. Namesto opečenih kruhkov lahko za podlago uporabimo tudi pečeno polento ali z namazom napolnimo celo nesladkane palačinke, ki jih trdno zvijemo, narežemo na kolesca in vsako od njih zašpilimo z zobotrebcem, ki bo služil tudi za prijemanje. V redkejše namaze lahko pomakamo čips, grisine in drugo slano pecivo; z malo domišljije kombinacijam ne bo konca. Za slajši del jedilnika pa lahko po tokratnem receptu spečemo nekoliko drugačno potico. Pa srečno in nikar ne pozabite na sarmo, ki naj novo leto dočaka na balkonu!
Jabolčna potica z rozinami
Potrebujemo: Za kvašeno testo: 500 g moke, 3 dl mleka, 80 g masla, 80 g sladkorja, 3 rumenjake, 1 beljak, 30 g kvasa, 1 žlico ruma, limonino lupino, 10 g soli. Za jabolčni nadev še 500 g jabolk, 100 g sladkorja, 50 g masla, lonček rozin, malo ruma, vaniljev sladkor, cimet v prahu. Poleg tega še 30 g masla za pekač, 2 žlici drobtin za potresanje, sladkor v prahu.
Priprava: V manjšo skledo nadrobimo kvas, dodamo po žličko sladkorja in moke, prilijemo deciliter mlačnega mleka, pokrijemo in pustimo na toplem 15 minut. Rozine prelijemo z rumom. Maslo stalimo in mu primešamo preostalo mleko, sladkor, rumenjake, sol in drobno naribano limonino lupino. Model za potico namažemo z maslom in potresemo z drobtinami. V veliko skledo presejemo moko, dodamo kvasec in masleno mešanico ter ugnetemo gladko testo, ki se ločuje od prstov in posode. Pomokamo, pokrijemo in pustimo vzhajati. Medtem olupimo jabolka in jih drobno naribamo. V ponvi segrejemo maslo, dodamo naribana jabolka, sladkor, vaniljev sladkor in cimet ter med mešanjem počasi pražimo dobrih 5 minut. Vzhajano testo zvrnemo na dobro pomokano delovno površino, pomokamo in razvaljamo na centimeter debelo. Po površini enakomerno potresemo jabolka, rozine in sladkor ter cimet. Potico enakomerno zvijemo in položimo v pomaščen model z drobtinami. Pokrijemo in pustimo vzhajati, da se model napolni z vsebino, medtem pečico segrejemo na 180 stopinj C. Beljak stepemo v srednje trd sneg in z njim premažemo vzhajano potico. Za približno uro jo porinemo v pečico. Pečeno pustimo, da se ohladi, in jo potresemo s sladkorjem v prahu.
