Za povsem konkreten odgovor na vprašanje, od kod izvira današnji kaos v Siriji in Iraku, pa tudi v Jemnu, je treba med drugim pogledati sto let nazaj.
Sredi prve svetovne vojne, konec leta 1916, se je 28-letni britanski poročnik Thomas Edward Lawrence, ki ga je na misijo na Arabski polotok poslala tajna služba, dogovoril z mladim arabskim nacionalističnim voditeljem Fejzalom o boju proti Turkom. Pomagal je združiti arabska plemena nekako od Alepa in Mosula na severu do Jemna na jugu in jih vodil v puščavski vojni proti osmanski državi, zavezniku Nemčije. Tako je postal legendarni Lawrence Arabski.
Arabcem je, kot so mu naročili iz Londona, obljubil svobodo. Če bodo torej skupaj z njim Turke izgnali iz arabskih dežel, bo njihovo plačilo svobodna arabska nacija, ki bi obsegala zlasti današnji Irak, Savdsko Arabijo, Jordanijo, Sirijo, Izrael in Palestino. A to se ni nikoli zgodilo…
Arabci kot nova sila
Od nekdaj velike osmanske države je ob prihodu Lawrencea obstajal samo še imperij na Bližnjem vzhodu. A sultan se je imel še vedno za duhovnega vodjo muslimanov, torej za kalifa, predvsem zato, ker je imel v rokah tudi Meko. Torej bi po začetku prve svetovne vojne njegov poziv muslimanom vsega sveta na sveto vojno proti silam antante – Britaniji, Franciji in Rusiji – lahko odločilno vplival na izid vojne. Tako so razmišljali Nemci, ki so sultana privabili na svojo stran.
Samo pod Britanci pa je živelo okoli 100 milijonov muslimanov, na primer v kolonijah v Sudanu, Egiptu, Indiji… Torej so se morali Britanci na sultanov poziv na sveto vojno proti Britancem odzvati. Pozneje se je Lawrence Arabski takole spominjal: »Uvideli smo, da na Bližnjem vzhodu rabimo neki nov element, neko silo ali raso, ki bi bila številčnejša in močnejša od Turkov, duhovno bolj povezana.«
Požrta beseda
Prav arabska vstaja je obrnila tok dogodkov na bližnjevzhodni fronti, toda Britanci besede niso držali. Že spomladi 1916 sta Velika Britanija in Francija sklenili tajni dogovor o medsebojni delitvi arabskega dela Turške države. Pri tem sta britanski poslanec Mark Sykes in francoski odposlanec François Georges-Picot povsem samovoljno potegnila mejo. Severno od nje naj bi ozemlje pripadalo Franciji, južno pa Veliki Britaniji. Danes je to na primer meja med Sirijo in Jordanijo, deloma pa med Sirijo in Irakom. Torej so Britanci Francozom obljubili velik del ozemlja, ki so ga obljubili Fejzalu, sami pa obdržali prevlado nad vsemi drugimi arabskimi ozemlji na Bližnjem vzhodu.
Lawrence je pozneje Fejzalu povedal resnico in mu predlagal pohod na Damask, s čimer bi Francijo, ki bi ji po Sykes-Picotovem sporazumu moralo pripasti to veliko starodavno mesto, postavili pred dejstvo. Pohod je uspel, toda čez dva dni je v mesto prišel britanski general Edmund Allenby, ki je Fejzalu povedal, da so Britanci Damask obljubili Francozom. Zdaj, ko je bila Turčija premagana, Britanci niso več potrebovali Arabcev in zato so jim lahko dali vedeti, da z obljubo o veliki arabski državi niso mislili resno.
Jezni Lawrence je zahteval, da ga odpustijo iz vojske, in se vrnil v London. Potem je na pariški mirovni konferenci, ki se je začela januarja, sodeloval kot svetovalec vojnega ministra Winstona Churchilla. Tam sta na podlagi Sykes-Picotovega sporazuma nastala britanski Irak in francoska Sirija, pri čemer sta hoteli imeti obe kolonialni sili čim bolj heterogeno prebivalstvo, da bi ga lažje obvladovali. Posledice so očitne danes, predvsem v šiitsko-sunitskem konfliktu.
Ni vsega kriva preteklost
Sykes-Picotov sporazum, ki so ga svetu razkrili Leninovi boljševiki konec leta 1917, je še danes za Arabce simbol tega, da so vedno žrtve tujih sil. V sporazumu vidijo začetek vseh svojih nesreč, tudi sedanjih vojn v Siriji in Iraku. V propagandne namene ga danes izrablja Islamska država, saj obljublja, da bo odpravila »meje Iraka, Jordanije, Libanona, Sirije in vseh držav«.
Vendar so Arabci z vso svojo nafto tudi sami v veliki meri krivi, da kljub isti veri in istemu jeziku v obdobju nacionalnih držav ostajajo še naprej razdeljeni na približno dvajset držav. Zgodovinske predpostavke je vedno mogoče preseči in sedanjost nikoli ni toliko posledica preteklosti, kot je rezultat delovanja ljudi, zgodovinskih akterjev, čeprav ti res vedno izhajajo iz neke preteklosti.
