Bližnjevzhodni mirovni načrti za leto 2017: Dokler se nasilje ne konča, ne bo čudežne rešitve

Ti konflikti so posredno ali neposredno povezani s preostalim svetom, saj iz njih prihajajo terorizem in begunci – oboje spodbuja vzpon populizma in avtoritarizma na Zahodu, kjer s tem ni bilo prizaneseno skoraj nobeni državi. Prihodnje leto bo svet bolj kot kdajkoli doslej pod pritiskom, naj začne reševati bližnjevzhodne konflikte in odpravi ter prepreči njihove nevarne učinke v drugih državah.

Kot prvo je treba poudariti, da mora imeti prednost pred vsem drugim oživitev izraelsko-palestinskega mirovnega procesa. Čeprav ta konflikt v zadnjih letih ni vzbujal toliko pozornosti kot nekoč, je še vedno zelo pomembno, da se konča okupacija palestinskih ozemelj in s tem povezana humanitarna kriza.

Potreben je dogovor, ki bi temeljil na jasnih določbah in imel podporo Združenih narodov, EU ter preostalega dela mednarodne skupnosti in ki bi Izraelu zagotovil varnost ter normaliziral njegove odnose v regiji, še posebej z arabskimi sosedi. To bi ustvarilo možnosti za regionalno in globalno sodelovanje, mednarodnemu sistemu pa bi vrnilo kredibilnost, ki jo tako zelo potrebuje.

Samo upamo lahko, da bo novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump začel z vnovičnimi ameriškimi prizadevanji za mir in da njegove izjave o Palestini in statusu Jeruzalema med volilno kampanjo niso bili resni politični predlogi. Pozitivno je zavzemanje Francije za obuditev mirovnega procesa, čeprav mora prestajati teroristične napade, ki jih podpira Islamska država. Tudi Rusija je izraelske in palestinske voditelje nedavno poskušala prepričati, da bi sedli za skupno mizo v Moskvi, čeprav pomaga sirskemu predsedniku Bašarju Al Asadu v državljanski vojni.

Te nedavne pobude nekaterih držav kažejo, da si mednarodna skupnost prizadeva za čimprejšnjo rešitev najdlje trajajočega bližnjevzhodnega konflikta, da bi tako ustavila plimo terorizma in drugih globalnih problemov, ki izvirajo iz te regije. Da bi leta 2017 spodbudila mirovni proces, bi morala mednarodna skupnost sprejeti za izhodišče arabsko mirovno pobudo (AMP), ki jo je leta 2002 predstavil pokojni savdski kralj Abdulah. AMP so dobro sprejele vse strani konflikta in odobrila jo je tudi Arabska liga.

Ob spoštovanju stališč Iraka, Libije, Sirije in Jemna mora mednarodna skupnost nadaljevati s koordiniranjem skupnih vojaških operacij proti terorističnim oporiščem v vsaki od teh držav. Toda za odpravo teh konfliktov bodo potrebne politične rešitve. Sicer že obstajajo predlogi za delitev teh držav, a uresničiti jih bo mogoče samo, če se bodo s tem strinjale vse strani. V resnici ni samoumevno, da bo nastanek novih držav lažje delo kot poskus, da se ohranijo že obstoječe.

Tuji sogovorniki in nekdanji neodgovorni bližnjevzhodni voditelji so v regiji odprli Pandorino skrinjico, ko se je začela vojna v Iraku. Vsaj eno stvar bi se svet moral naučiti iz tega poloma: da ima delitev v državah lahko daljnosežne, nepredvidljive geopolitične posledice. Nekatere skupine v Iraku in Siriji še vedno izrabljajo vakuum oblasti v teh državah in si prizadevajo za maksimalistične cilje, kar bo samo še spodbudilo revanšizem in iredentizem v regiji. Vsak dogovor, ki bi ljudi prisilil, da se odpovedo ozemlju ali naravnim virom, za katere menijo, da so del dediščine njihovega naroda, bi že tako slabo situacijo samo še poslabšal.

Sedanje nadomestne vojne v Iraku, Libiji, Siriji in Jemnu pogosto označujejo za verski konflikt med šiitskimi in sunitskimi muslimani. Toda glavni dejavnik, ki razvnema verski boj, je nezaupanje med Iranom in Savdsko Arabijo. Če bi ti dve regionalni sili odpravili spor, bi to imelo pozitivne učinke na mnoge regionalne lokalne prepire in konflikte.

Verski konflikti bi se tako rešili s prizadevanji na najvišji politični ravni, ki bi sprejela spravljiv model, kot je Islamska bližnja pobuda, ki sta jo aprila predlagala Turčija in Kazahstan na 13. vrhu Organizacije za islamsko sodelovanje v Istanbulu. Vsekakor so odnosi med Iranom in Savdsko Arabijo napeti, toda obe državi sta v preteklosti izrazili strinjanje glede številnih vprašanj in zgodovina je polna primerov mirnega šiitsko-sunitskega sobivanja.

Brez ambicioznega prizadevanja za zbližanje bodo državljanske vojne in terorizem še naprej strahovito uničevali Bližnji vzhod. Trgovina, industrija in transport so v popolnem razsulu v večjem delu Iraka, Libije, Sirije in Jemna, pri čemer je prizadeto tudi širše regionalno gospodarstvo. V nedavnem poročilu Mednarodnega denarnega sklada je navedeno, da oboroženi konflikti po vsej regiji preprečujejo gospodarsko rast in ustvarjajo inflacijo. V njem je tudi opozorilo, da je z določenim političnim posredovanjem to škodo sicer mogoče zmanjšati, a dokler se nasilje ne konča, ne bo čudežne rešitve.

Bližnjevzhodni konflikti ne uničujejo samo ekonomske infrastrukture in industrijskih obratov, ampak tudi zdravstveni sistem, šolstvo, kulturno dediščino in mnoge druge družbene institucije. Po alarmantnem poročilu Unicefa je na milijone razseljenih otrok in mladih ostalo brez šolanja ter postopajo okrog brez dela, zaradi česar bodo mogoče nezaposljivi, kar bo družba drago plačala tako na ekonomskem kot na socialnem področju.

Vsako uspešno prizadevanje v prihodnjem letu, da bi se bližnjevzhodni konflikti končali, mora spremljati projekt obsežne obnove, ki bi temeljila na Marshallovem načrtu, s katerim so obnovili Evropo po drugi svetovni vojni – da bi državam preprečili ponoven zdrs v vojno. Politične reforme v regiji pa morajo v ospredje regionalnih načrtov postaviti načela, kot so človekove pravice, pravna država, transparentnost ter načelo dobrega in skrbnega upravljanja. Leta 2017 bo naloga držav, ki se jim je uspelo izogniti oboroženemu konfliktu, ohraniti svojo relativno stabilnost, da bodo lahko obnovile stabilnost celotne regije.