Še največ prostora in pozornosti namenja ministrstvo v sklopu reforme ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Ni dvoma, da je tudi to zavarovanje, tako kot celoten sistem obveznega in zasebnega zavarovanja, potrebno sprememb, saj je sedanja ureditev preživela in zastarela. Pretežni del razmišljanj o odpravi dopolnilnega zavarovanja pa se nanaša na odpravo doplačil, nakar bi za ta zasebna sredstva poskušali najti nova sredstva v obliki posebne davščine. To bi v bistvu pomenilo odpravo pretežnega dela zasebnih zdravstvenih zavarovanj in razširitev pravic v javnem, socialnem zavarovanju. Za večino prebivalstva je to vsaj na videz všečna rešitev. Ob tem pa se odpira vrsta vprašanj, na katera v gradivih ministrstva o zdravstveni reformi ni mogoče najti pravih odgovorov.
Če že moramo »reformirati« dopolnilno zavarovanje, se lahko vprašamo, zakaj Slovenija ni prilagodila zakonske ureditve dopolnilnega zavarovanja direktivi EU 2009/138/ES, ki ureja zavarovalne in pozavarovalne dejavnosti, govori o reguliranih zasebnih zavarovanjih in je v veljavi že skoraj sedem let. Ta namreč državi omogoča, da regulira področje takšnih zavarovanj s tem, ko določa, kdo se mora zavarovati, s tem, ko zavezuje zavarovalnice, da sprejmejo v zavarovanje vse osebe brez razlikovanja, in ne nazadnje s tem, da določa okvire za premijski sistem in možna odstopanja od povprečne izhodiščne vrednosti premije. Direktiva za področje zdravstvenih zavarovanj določa, da lahko država pri zavarovanjih, ki so delna ali popolna, posebej regulira in s tem zavaruje splošne koristi oziroma javni interes. Že z uveljavitvijo te direktive bi bile odpravljene pomanjkljivosti, ki spremljajo to zavarovanje pri nas, saj njihov cilj ne bi bil več ustvarjanje profita, ampak zadovoljevanje potreb in kritje tveganj posameznikom. Ker tega v Sloveniji nismo uredili, naj bi raje odpravili dopolnilno zavarovanje.
Po znanih predlogih bi sredstva, ki so se doslej zbrala z dopolnilnim zavarovanjem, nadomestili z neko novo posebno dajatvijo, kar je v bistvu nov davek. Pri tem predlog o tej dajatvi ni jasen in sistemsko dorečen. Ni jasno, kdo bi bil zavezanec za plačevanje te dajatve, od katere osnove, v kakšni višini, komu bi se plačevala in kdo ter kako bi upravljal z zbranimi sredstvi. Razumeti je mogoče, da bi bila višina dajatve odvisna od višine plače oziroma dohodka in da bi jo verjetno plačevali le delojemalci, za druge skupine zavarovanih oseb v obveznem zavarovanju pa ni jasno. Ni mogoče ugotoviti, ali bi se plačevala od bruto ali neto plače oziroma iz katerih dohodkov ali premoženja, še najmanj pa je jasno, kakšen bi bil postopek in kateri organi bi določali obveznosti posameznega zavezanca za njegovo plačilo. Iz objavljenega je mogoče sklepati, da bi se dajatev vplačevala Fursu oziroma v proračun, iz česar pa ni mogoče ugotoviti, ali bodo ta sredstva namenjena financiranju zdravstvenih storitev in programov ali jih bo vlada uporabila po svoji presoji. Vsekakor je takšna dajatev v sistemih socialnih zdravstvenih zavarovanj tujek, saj se slednja financirajo s prispevki z zakonom določenih zavezancev, med katerimi je lahko tudi država, ki na primer plačuje prispevke za socialno ogrožene oziroma osebe brez dohodkov.
Nadalje je uvedba posebne dajatve v višini, ki bi bila odvisna od višine dohodkov posameznika, v javnem socialnem zavarovanju povsem neobičajna rešitev. Za socialna zavarovanja namreč veljajo načela solidarnosti, enakosti, pravičnosti in enakih pravic. Po teh načelih plačujejo vsi zavezanci prispevke v enakem odstotku od plače oziroma dohodka. Tako že zdaj v javnem socialnem zavarovanju prispeva zavezanec za prispevke, ki ima plačo okrog 2000 evrov, ob enaki prispevni stopnji 4-krat večji znesek kot tisti s 500 evri. S to ureditvijo plačujejo bolje situirani zneskovno več kot osebe z nižjimi prihodki ali manj premoženja. Zato je določitev diferenciranih prispevkov, kot je predvidena v predlogu reforme, v nasprotju z načeli enakosti zavarovanih oseb oziroma zavezancev za prispevke.
Čeprav predlog ministrstva ni opremljen s finančnimi podatki, je mogoče grobo oceniti, kaj bi njegova uveljavitev pomenila za posameznike. Kot kaže, bi bilo število zavezancev za plačevanje te dajatve vsaj za 30 odstotkov manjše od števila zavezancev, ki so danes vključeni v dopolnilno zavarovanje. Že ta podatek pove, da bi se povprečna obremenitev posameznega zavezanca povečala najmanj za tretjino sedanjega zneska, če bi želeli na državni ravni zagotoviti enak znesek sredstev. Ob diferenciranih višinah obveznosti pa bi bil ta znesek za nekatere skupine zagotovo še precej višji, še zlasti če bi upoštevali tudi administrativne stroške v zvezi z ugotavljanjem in določanjem višine dajatve ter pobiranjem in izterjavo neplačanih dajatev. Tako bi uresničitev predloga o uvedbi posebne dajatve prinesla koristi le manjšemu delu prebivalstva. Tega podatka predlagatelji sprememb javnosti niso predstavili.
Predlog o uvedbi posebne dajatve za obvezno zdravstveno zavarovanje je tudi po svoji izvedbi zapleten. Ni jasno, kdo bo ugotavljal, v kateri razred naj bi bil razporejen posamezni zavezanec, po kakšnem postopku bo to ugotavljal, ali bo izdajal odločbe v upravnem postopku, kdo bo pobiral in izterjeval dajatev. Ali se bodo tudi za to področje uporabljali predpisi o davčnem postopku?
Če se je država (?) že odločila odpraviti doplačevanje in posledično dopolnilno zdravstveno zavarovanje ter ob tem zagotoviti doseženo raven zdravstvene varnosti in dostopnosti do zdravstvenih storitev, bi lahko namesto predloga o uvedbi posebne dajatve ukrepala drugače. Ena od možnosti je že omenjena državna regulacija dopolnilnega zavarovanja skladno z direktivo EU iz leta 2009. Druga možnost je uvedba oziroma dvig prispevne stopnje delojemalcev in drugih zavezancev za prispevke. Tako nova prispevna stopnja ne bi obremenjevala delodajalcev in njihovih stroškov. Za osebe brez dohodkov bi ta prispevek poravnal proračun. Prispevek bi se plačeval nosilcu javnega socialnega zavarovanja, ki bi tako razpolagal z vsemi zbranimi prispevki in s temi sklepal pogodbe z izvajalci zdravstvenih storitev ter dobavitelji zdravil in pripomočkov. Taka ureditev ne bi zahtevala novih in povečanih administrativnih stroškov, bila bi preprosta in vsem razumljiva. Vsa novost bi bila uvedba posebne prispevne stopnje ali njeno povečanje za delojemalce, pri čemer bi bil vir za te prispevke neto plača oziroma dohodek, ki je osnova tudi za ugotavljanje prispevkov za socialno varnost zavarovanih oseb, ki nimajo plače.
Zdravstvena reforma ne sme ostati le pri reformi oziroma odpravi dopolnilnega zavarovanja. Veliko je področij znotraj zdravstvenega sistema, ki so neurejena in negativno vplivajo na uspešnost in učinkovitost sistema ter na dostopnost potrebnih storitev. Predlogi, ki prihajajo v javnost, ne predvidevajo sprememb pri upravljanju sistema na makro ravni, pri razmejitvi pristojnosti med glavnimi deležniki sistema (vlada, občine, ZZZS, zdravniške organizacije itd.). V predlogih za reformo ni mogoče najti zamisli o spremembah v organizaciji zdravstvene dejavnosti, o merilih za določanje mreže javne zdravstvene dejavnosti, kar je neuresničeno vse od sprejema zakona leta 1992. To velja tudi za normative in standarde, za razmejitev oziroma korektno sožitje javne zdravstvene dejavnosti z zasebnimi izvajalci, za financiranje izvajalcev itd. Nadaljevanje s sedanjim pristopom pri vodenju in upravljanju zdravstvenih zavodov, njihovem stihijskem razvoju ter financiranju in plačevanju izvajalcev ne vodi v boljše in ljudem prijaznejše zdravstveno varstvo, kar pa ljudje pričakujejo. Zgolj spremembe pri podeljevanju koncesij in pri nekaterih obrobnih zadevah ne morejo nadomestiti korenite reforme. Vse to je še pred nami oziroma predvsem pred ministrstvom. Ali se bo lotilo reforme in jo zmoglo?
MAG. MARTIN TOTH
