Očitki pravosodnega ministra Klemenčiča, ki ne držijo

Omejil se bom na vprašanja, ki so pomembna na načelni ravni. Na diskvalifikacije ad personam, ki smo jih bili državni tožilci pri tem deležni, se ne bom oziral, pozabil pa nanje tudi ne bom.

I.

ministrstvo za pravosodje in minister imata v zvezi z državnim tožilstvom pristojnosti na področju pravosodne in državnotožilske uprave ter nekatere pristojnosti na kadrovskem področju;

ne minister za pravosodje ne kdo drug zunaj državnega tožilstva nima pristojnosti v zvezi z oblikovanjem in izvajanjem politike pregona. Politiko pregona kot strokovni in nikakor ne politični dokument določi generalni državni tožilec in jo izvajajo državni tožilci kot samostojni nosilci funkcije kazenskega pregona, vezani zgolj na ustavo in zakon;

ocenjevanje tožilske politike pregona s strani ministra je zato neprimerno in nesprejemljivo ter pomeni prekoračitev njegovih pristojnosti in poseg v samostojnost državnih tožilcev;

ministrstvo za pravosodje lahko vpliva na kazenski pregon tako, da predlaga sprejem zakonov, zakone pa sprejema državni zbor. Znano je, da na citiranih področjih (bančni kriminal, sovražni govor, kazniva dejanja zoper pravice delavcev) ministrstvo v noveli kazenskega zakonika, ki je v pripravi, predlaga spremembe pri nekaterih kaznivih dejanjih. To z drugimi besedami pomeni, da so neustrezne rešitve v zakonu, in ne tožilska politika pregona;

z ustvarjanjem videza, da je na politiko pregona, ki jo izvajajo državni tožilci, mogoče vplivati tudi na načine, ki gredo mimo veljavne pravne ureditve, dela minister za pravosodje vladavini prava slabo uslugo.

II.

če bi držalo, da novela ZKP-N nima institucionalne podpore vodstva tožilstva, potem bi vrhovno državno tožilstvo to povedalo v enem stavku in se ne bi mučilo ter na besedilo novele, ki nam je bilo predloženo, napisalo najprej 73 in v drugi fazi še 19 strani vsebinskih pripomb;

vrsto rešitev v noveli v tožilstvu podpiramo. Drži pa, da imamo pripombe glede mnogih drugih: na katere in zakaj, smo jasno povedali. Pri tem nikakor nismo edini, temveč smo v dobri družbi številnih sodnikov, odvetnikov, policije in strokovne javnosti. Ti v intervjuju seveda niso omenjeni in se tako – le kdo bi vedel, zakaj – ustvarja vtis, da noveli nasprotuje le (vrhovno) državno tožilstvo;

v intervjuju je bilo posebej izpostavljeno nasprotovanje tožilstva tako imenovanim kvalificiranim ovaditeljem. To so (pozor! – splača se jih natančno prebrati): »… državni organi ali institucije s področja davkov, carin, finančnega poslovanja, vrednostnih papirjev, varstva konkurence, preprečevanja pranja denarja, preprečevanja korupcije, inšpekcijskega nadzora in varuh človekovih pravic…«;

najprej je treba vedeti, da gre tudi v zadevah, ki jih obravnavajo ti ovaditelji, pogosto za takšne oškodovance, ki v primeru zavrženja ovadbe pridobijo status oškodovanca kot tožilca in lahko svoja (kaznovalna) upravičenja uveljavljajo v kazenskem postopku. Položaj oškodovanca kot tožilca se z novelo ZKP-N izboljšuje in v tem pogledu tožilstvo večinoma nima pripomb;

sporočilo, ki ga pošilja novela s kvalificiranimi ovaditelji, je dvakrat zgrešeno. Prvič zaradi tega, ker naj bi jih bil državni tožilec, še preden zavrže ovadbo, dolžan obvestiti o razlogih za nameravano zavrženje ovadbe in jim dati možnost, da se o njih opredelijo. Narobe svet: namesto da bi se ravno kvalificirani ovaditelji prav posebej potrudili in s kakovostno ovadbo prepričali tožilca, da gre za kaznivo dejanje in da so zbrali kakovostne informacije (kar je, mimogrede, njihova dolžnost), s katerimi bo ta s kazenskim pregonom uspel, jih napeljuje k taktiziranju in doziranju informacij. Nespodobno za pravno državo;

drugič je sporočilo napačno zaradi tega, ker de facto ustanavlja (ministru očitno izjemno ljubo) nadnadzorništvo organov, večinoma iz sfere izvršne oblasti, nad organom pregona, ki je pravosodni organ. Namesto da bi v družbi skrbeli za utrditev neodvisnega položaja organa pregona in krepitev njegove avtoritete, se uvaja (nesistemski in zato nedopusten) vpliv politične oblasti na organ, ki je na kazenskem področju neizogiben pogoj za neodvisnost sodne oblasti.

III.

Minister je svoje odnose s sodstvom opisal kot ustrezne, sodelovanje pa kot konstruktivno. Sam je ocenil, da stanje ni enako v razmerju do državnega tožilstva, s katerim, kot navaja, obstajajo »posamezna strateška razhajanja« in bi bilo dobro, »da si to odkrito povemo«. Za tak odprt pogovor doslej ni bilo veliko priložnosti. Zagotavljam, da je – tudi v luči pozivov predsednika vlade na letošnjih tradicionalnih izobraževalnih dnevih državnega tožilstva h krepitvi zaupanja – državno tožilstvo ves čas pripravljeno na pogovor; ni pa dolžno ploskati rešitvam, glede katerih ocenjuje, da niso dobre. Žal pa doslej minister za naše predloge in ugovore ni imel niti časa niti posluha, večinoma so bili neposredno zavrnjeni, odloženi na kasnejši čas ali so bile sprejete rešitve, ki smo jim s strokovnimi argumenti nasprotovali. Pri predlogu novele ZKP-N na naše pripombe (poslane v maju) še do danes nismo prejeli odgovora, razen medijsko izpostavljenega zavračanja in očitkov o nerazumevanju rešitev, ki jih predlaga ministrstvo.

Takšen divide et impera način in vsebina komuniciranja ne moreta pripomoči k večji učinkovitosti kazenskega pravosodja in h krepitvi zaupanja v pravno državo. Ministri in tožilci prihajajo in odhajajo, slabi odnosi in neustrezna zakonodaja, glede katere se ni mogoče konstruktivno dogovoriti, pa ostajajo. Škoda bi bilo, če bi se tudi pomembna zgodba o prenovi kazenskega postopka tako končala.