Ministrstvo v predlogu zakona določa, da je državno odvetništvo kot državni organ sicer samostojen in avtonomen, vendar pa ministrstvo nadzoruje in usklajuje njegovo delo. Toda določba o nadzorovanju in usklajevanju je v nasprotju s samostojnostjo in avtonomnostjo ter omogoča neomejen nadzor in vodenje pravobranilstva od zunaj. To ni samo naše mnenje, tako meni tudi preostala pravna stroka. Prav samostojnost in avtonomnost pa je edini način za doseganje zahtev, ki jih ministrstvo zasleduje s svojo reformo. Samo nekdo, ki je izločen iz sistema državne uprave, lahko vrši zastopniško funkcijo na sodišču, podaja pravna mnenja, ki so lahko tudi negativna, zastopa javni interes, ki pogosto niti ni skladen z državnim interesom, in vrši mediacijsko vlogo. Za vse to je potreben povsem samostojen organ zunaj sistema državne uprave. V nasprotnem primeru je namreč podaljšana roka izvršilnega dela oblasti in posledično vsakokratne politike, ki naključno zmaga na volitvah.
Na ministrstvu se sklicujejo tudi na ustavo, ki pravobranilstvu ne daje posebnega statusa, kot denimo tožilcem. Vi pravite, da raje spremenimo ustavo.V praksi nastajajo primeri, ko imajo posamezne politične opcije popolnoma različna mnenja glede posameznih pravnih tem. Spomnimo se samo denacionalizacije, izbrisanih in varčevalcev Ljubljanske banke. Takšne zadeve zahtevajo nepristranskega svetovalca. Če se politika zamenja, državni pravobranilec pa ostane, ima lahko z novo politiko tudi težave. Pri predlagani ureditvi se postavlja vprašanje, kako se bodo reševali konflikti mnenj in interesov različnih ministrstev in drugih državnih organov, če bo državno pravobranilstvo strogo pod nadzorom enega ministrstva, ki bo usklajevalo njegovo delo. Pravobranilstvo zastopa državo kot celoto in je zato dolžno poenotiti mnogokrat nasprotujoča si stališča posameznih državnih organov.
Pa ima danes v primeru tovrstnih nasprotujočih si stališč pravobranilec zadnjo besedo?Po mojem mnenju bi moral imeti zadnjo besedo, vendar se pravobranilca zelo redko vpraša za mnenje. Trdim, da bi se morala vloga pravobranilca kvečjemu okrepiti. Ne da bi bilo njegovo mnenje zavezujoče, ampak da bi imelo večjo težo. To je možno že po trenutno veljavni ureditvi, le večja aktivnost je potrebna tako na strani državnega pravobranilstva, sploh pa na strani ministrstev, ki pogosto iz najrazličnejših – nepravnih – razlogov pravobranilstva ne vprašajo za mnenje. Navedeno aktivnost pa je mogoče pričakovati zgolj od neodvisnega in avtonomnega strokovnega organa, ki bo lahko kritiziral politiko izvršilne veje oblasti in bo ta to kritiko tudi sprejela ter se na primer poravnala v zadevah, v katerih se sicer noče.
Lahko na plastičnem primeru opišete, kako je današnja raven samostojnosti pravobranilstva odigrala ključno vlogo?Primer, ki se ga najprej spomnim, je tožba, ki jo je Republika Slovenija vložila zoper veleposlanika v tuji državi. Ministrstvo je hotelo z njim skleniti poravnavo, ampak je državna pravobranilka ocenila, da je tožena stranka ponudila prenizek znesek za poravnavo. Sojenje se je nadaljevalo in na koncu je Republika Slovenija, čeprav ji v pravdi ni uspelo v celoti, s pravnomočno sodbo pridobila 4,5-krat višji znesek, kot bi ga, če bi sklenila poravnavo.
Omenili ste odnos med politiko in pravobranilstvom. Ali se vam zdi v predlogu novega zakona dobra vsaj nova ureditev imenovanja pravobranilcev, ki jih zdaj skoraj brez kakršnih koli filtrov imenuje vlada?Ko sem kandidiral na funkcijo generalnega pravobranilstva, sva prišla s pravosodnim ministrom praktično do enakih ugotovitev, kako pravobranilstvo organizacijsko dodelati. Absolutno je treba dodelati izborne postopke in v njih vključiti tudi zunanje pravne strokovnjake – mi predlagamo celo državnopravobranilski svet. Pomembno bi bilo tudi, da se organi z nami posvetujejo, še preden sprejmejo delovnopravne, odškodninske in podobne odločitve. Torej še preden pride tožba. Triinpetdeset odstotkov vseh sporov na delovnem sodišču je proti državi.
To je alarmanten podatek. Če bi nas institucije prej angažirale in prej vprašale za mnenje, trdim, da ne bi bilo toliko sporov. V marsičem se z ministrom strinjam. Toda upam, da je ministrstvo že prišlo do spoznanja, da se pravna stroka ne more strinjati s potjo, ki jo je ministrstvo izbralo za dosego teh ciljev. To so popolna transformacija in podreditev državnega pravobranilstva ministrstvu ter sprememba, po kateri pravobranilci niso več funkcionarji, temveč le javni uslužbenci, ki delujejo po navodilih predstojnika. Tudi generalni državni odvetnik bi bil po novem odgovoren neposredno ministru, hkrati pa bi bil lahko izbran tudi od zunaj in ne samo izmed državnih odvetnikov. To je še en kazalnik odvisnosti od vsakokratne politike, ki se ob takšni ureditvi obeta.
Lahko to razliko med pomenom funkcionarstva in javnega uslužbenstva za pravobranilstvo praktično pojasnite?Z odvzemom funkcionarstva bi pravobranilci v praksi izgubili sredstvo za delo. Na sodišču nastane tisoč in ena situacija, ko se moraš odločiti sam. Če si javni uslužbenec, je tvoja odločitev – takoj ko ni strogo po navodilih nadrejenega – hkrati lahko tudi predmet za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Mislim, da to ni v nikogaršnjem interesu. Postopki se na tak način ne bodo peljali ekonomično in učinkovito. Javni uslužbenci niso dovolj samostojni, da bi lahko vršili dolžnost zastopanja in svetovanja. To ni nobena kaprica.
V intervjuju za Objektiv je minister Goran Klemenčič izjavil, da še nobena sprememba zakonodaje ni naletela na toliko lobiranja proti kot ravno ta. Vse pravobranilce je imenovala ena izmed vlad, tako da ima vsakdo nekje prijatelja… Kako komentirate to izjavo?Seveda je Slovenija majhna in se skoraj vsi poznamo. Ampak res ne vidim, kaj je sporno, če želimo vzpostaviti neki strokovni diskurz o tej temi. Da se razčisti, kaj država s tem zakonom sploh zasleduje. Mislim, da diskurz o tako pomembni temi, kot je odvetništvo države, presega prijateljske vezi. Škarje in platno pa imajo v rokah najprej minister in nazadnje poslanci. Upam, da bodo ob svoji odločitvi upoštevali znana stališča pravne stroke in da ne bo šlo zgolj za še eno politično odločitev.
Zakaj se vam zdi sporno tudi predvideno angažiranje specializiranih odvetnikov in odvetniških pisarn? V enem izmed odzivov je pravobranilstvo govorilo celo o korupcijskem tveganju.Odvetniki so v povsem drugem položaju kot državni pravobranilci. Odvetnik mora za vsako ceno doseči uspeh za lastno stranko, pravobranilci pa ne, saj zastopamo sistem, ki nima interesa samo dobiti določen spor, ampak hoče vzpostaviti sistem, v katerem bo neko pravno mnenje držalo za deset nadaljnjih primerov na isto temo. Svojih uspehov nismo nikoli izpostavljali prav zato, ker gre pri našem delu za občutljivo razmerje med državo in državljani, ki nastopijo bodisi kot tožeče bodisi kot tožene stranke. Težko je biti uspešen zastopnik države v očeh javnosti, ker je vedno na drugi strani človek s svojimi stiskami in težavami. Zagovarjam tudi stališče, da ima pravobranilstvo dovolj kakovostnega kadra. Ta določba je bila po mojem vedenju nazadnje celo črtana, ne vem pa, kakšna je trenutna vsebina predloga zakonskih sprememb.
Če pravite, da se sami ne morete pohvaliti z uspehi, pa v javnost pridejo predvsem primeri, ki pravobranilstvu niso v ponos. Zadnja zgodba s 3,5-milijonsko odškodnino kranjskemu podjetniku je kompleksna in še zdaleč ni samo krivda pravobranilstva, ampak se je preprosto založila tožba.Ta napaka je po mojih podatkih nastala leta 2006, ko je igral človeški dejavnik še toliko večjo vlogo. Dokler vročanje ne bo potekalo strogo elektronsko, bo človeški dejavnik vedno lahko prisoten. Toda to, da ministrstvo dva primera (še tovarno sladkorja Ormož, op. p.) opredeljuje kot dokaz, da je nekaj zelo narobe pri pravobranilstvu, se mi ne zdi korektno. Tudi mene takšni primeri jezijo, ker to pomeni, da nekdo ni bil dovolj osredotočen na svoj posel. Toda to se ne sme populistično izrabiti za uresničitev reforme. Za ilustracijo: letos se je moralo državno pravobranilstvo držati 31.600 rokov. Izpostavljata pa se dva zamujena roka. V vseh institucijah, kjer so ljudje, so žal tudi napake.
