Za astronomsko odškodnino 3,5 milijona evrov, ki jo je morala država plačati kranjskemu podjetniku Janezu Janši, stoji nepojasnjeno izginotje tožbe, na katero državno pravobranilstvo ni pravočasno odgovorilo. »Državno pravobranilstvo nima razlage o tem, kje na poti od sprejemne pisarne in vpisnika državnega pravobranilstva se je tožba izgubila,« so včeraj priznali v vodstvu državnega pravobranilstva, kjer so tožbo leta 2006 očitno založili in na koncu (letos) tudi izgubili sodno bitko.
Odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku je bila tako določena tudi zaradi nenavadne kolobocije na pravobranilstvu. Ko je Janševo podjetje Infohip na državo naslovilo zahtevek za odškodnino za vso najemnino, ki bi jo njen lastnik lahko zaslužil v času, ko se je pravdal za izselitev stanovalcev iz nekdanjega Tekstilindusovega samskega doma v Stražišču pri Kranju, tožba ni prišla dlje od sprejemne pisarne. »Prvi evidentirani dokument v zadevi, zaradi katerega se je na državnem pravobranilstvu odprl spis, je bila zamudna sodba, s katero je bil tožbeni zahtevek družbe Infohip zavrnjen. Državni pravobranilec je torej prejel spis v delo šele po izdaji zamudne sodbe. To pomeni, da državni pravobranilec ni vložil odgovora na tožbo, ker tožbe sploh ni prejel, ampak je prejel spis, v katerem je bila zavrnilna zamudna sodba, ki je bila za državo ugodna,« pojasnjujejo na pravobranilstvu. Kljub založeni tožbi na začetku to niti ni bilo usodno, saj je sodišče Infohip tako ali tako zavrnilo, dodajajo. Ko je nazadnje ustavno sodišče sodbo spremenilo v korist Infohipa, pa je sreča državnemu pravobranilstvu obrnila hrbet, saj so z izginotjem tožbe pred desetimi leti zapravili priložnost, da bi oporekali višino odškodnine oziroma dejansko stanje.
Na pravobranilstvu v svoj bran pojasnjujejo, da so nato deset let bolj kot ne uspešno branili interese države, čeprav dejanskega stanja niso več mogli izpodbijati. Do letos so bili uspešni, nato pa je ustavno sodišče dvakrat razveljavilo sodbo vrhovnega sodišča. To je na koncu sledilo ustavnim sodnikom in presodilo, da je država odgovorna za škodo, ki je nastala kranjskemu podjetniku, ker slovenska sodišča o njegovih zahtevkih niso presodila brez nepotrebnega odlašanja.
»Ustavno sodišče je prav v tej zadevi spremenilo dotedanji koncept odgovornosti države, ki izhaja iz protipravnega ravnanja konkretne osebe, v tem primeru sodnika, in sicer tako, da država odgovarja tudi takrat, kadar protipravnega ravnanja ni mogoče pripisati konkretni osebi ali organu, temveč državnemu aparatu v celoti,« odločitev ustavnih sodnikov pojasnjujejo na pravobranilstvu in dodajajo, da je ustavno sodišče zavzelo stališče, da je sojenje brez nepotrebnega odlašanja odgovornost ne le sodišča, temveč vseh treh vej oblasti. Tudi izvršilne, zlasti z organizacijo pravosodne uprave, in zakonodajne, s sprejetjem ustrezne zakonodaje.
Pravobranilce tedaj vodil sladkorni zamudnik
Na državnem pravobranilstvu zaradi izginotja tožbe s prstom ne kažejo na nikogar iz svojih vrst, arhivski članki pa pričajo, da je v tistem obdobju državno pravobranilstvo vodil Lucijan Bembič, torej pravobranilec, ki je prepozno oddal tožbo v razvpitem primeru Tovarne sladkorja Ormož. Evropska komisija nas je pozvala, naj vrnemo 8,7 milijona evrov pomoči, tožbo pa je sodišče zavrglo, ker je bila oddana dva dni prepozno. Disciplinska komisija je odločila, da Bembič lahko ostane pravobranilec, za obdobje enega leta pa se mu je plača znižala za 20 odstotkov.
Na pravosodnem ministrstvu so že pred dnevi dejali, da bodo od pravobranilstva zahtevali pojasnila, včerajšnjih novih dejstev pa do zaključka naše redakcije niso komentirali. Medtem smo v uredništvu pridobili podatke, da je zaradi sojenja v nerazumnem roku država od leta 2010 (brez zadeve Infohip) izplačala za 1,8 milijona evrov odškodnin.
