Prihodnje leto bo najverjetneje leto, ko se bomo morali Evropejci dokončno soočiti z multikulturnostjo in kamela v jaslicah pod božičnim drevesom bo dobila povsem nov pomen. Multikulturnost pomeni tudi, da lahko odkrivamo nove okuse in nova vina. Tudi vino iz muslimanskih dežel. Da, tudi tam ga izdelujejo in nekaj ga lahko kupimo tudi pri nas, pa pri tem ne mislimo le na vina iz Turčije, ki je bila tako dolgo sekularna, da se je šele sedaj soočila z omejevanjem pitja in pridelovanja alkohola. Mimogrede: eno najboljših vin, kar sem jih pokusila v Turčiji, pridelujejo globoko na vzhodu, ob sirski meji, kjer asirski kristjani svoje vino pridelujejo po starodavnih metodah iz bibličnih časov ter ga v prodajajo pod pultom zlatarn v Mardinu.
Vsak malce bolj razgledan slovenski ljubitelj vina pozna libanonsko vino. Libanon naj bi bil celo eno najstarejših vinorodnih območij na svetu, opevan že v Bibliji, najbolj znan vinorodni okoliš pa je dolina Beka. Prav od tam so tudi pri nas najbolj znana libanonska vina Chateau Musar, ki se ponašajo s polnim telesom, baročnim okusom in s kar zasoljeno ceno. Zgodovina Chateau Musar ima značilnost, ki jo lahko zasledimo skoraj v vseh bolj znanih vinskih kleteh muslimanskega sveta – na začetku je vedno neki Francoz, ki prinese svoje znanje vinogradništva. V Chateau Musar je bil Gaston Hochar, ki se je v tridesetih letih 20. stoletja vrnil iz Bordeauxa in začel pridelovati vino. Zato je vinogradništvo v muslimanskih državah nekako obstalo tam, kjer je večji francoski vpliv. Tako je tudi v Maroku, Tuniziji in Alžiriji. V francoskem supermarketu v Ljubljani lahko kar pogosto kupite vino Sidi Brahim, pridelano v severni Afriki. Cenovno ugodno, okoli šest evrov, po okusu presenetljivo. Predvsem rose je prijeten, saden, osvežilen, kot nalašč k predjedi božične večerje.
Vino posledica francoske kolonizacije
Zgodba o vinu Sidi Brahim je prava zgodba o francoskih severnoafriških kolonijah. Leta 1949 je bordeaujska družina Castel ustanovila podjetje za trgovanjem z vinom, ki je sedaj tretji največji francoski trgovec pijač, z velikim deležem prodaje v Afriki. Tja prodajajo vodo in brezalkoholne pijače, od tam uvažajo vino, ki ga nato v Franciji zmešajo v popolno mešanico. Sprva so vse vino uvažali iz Alžirije, ki je bila najbolj na udaru francoske vinske kolonizacije, čeprav so tam vinograde zasadili že Rimljani, a so jih kasneje muslimanski vladarji uničili, šele sredi 19. stoletja pa ponovno zasadili Francozi. Presenetljivo so se ti vinogradi obdržali, tudi zahvaljujoč temu, da so alžirsko močno vino hvaležno v svoje pridelke mešali južnofrancoski vinogradniki. Za nameček je bila Alžirija ena večjih izvoznic vina v bratsko Sovjetsko zvezo. Kasneje so te vinograde ponovno začeli obdelovati Francozi. Podjetje Castel Frères je konec osemdesetih let spoznalo potencial alžirskih vinogradov, jih pokupilo, nato pa se podalo še po nakupih vinogradov v Tuniziji in Maroku, kamor jih je povabil sam maroški kralj Hasan II. Skupno imajo v lasti 1400 hektarjev maroških vinogradov, kar je 30 odstotkov vse maroške proizvodnje vina, in prav od tam je sedaj večina vina Sidi Brahim, ki je mešanica sort iz vseh teh vinogradov. Konkretno rose je mešanica sort cinsault in grenache gris. In čeprav je to zdaj bolj maroško vino, se vsaj po imenu še vedno navezuje na francosko kolonizacijo Alžirije. V alžirskem kraju Sidi Brahim je leta 1845 potekala bitka med Francozi in Berberi, ki so jo Francozi izgubili, a slavijo junaštvo svojih borcev, ki so se borili do zadnjega. V vsakem požirku tega vina je torej tudi del zgodovine evropsko-muslimanskih odnosov.
