Opozorila, da ministrstvo za notranje zadeve težko obvladuje »migracijske pritiske«, se množijo. Nad šibkostjo sistema se – vsaj med vrsticami – pritožuje celo samo ministrstvo. Računsko sodišče pa je ocenilo, da je bilo v letu 2015 ministrstvo za notranje zadeve pri obravnavi prosilcev za azil učinkovito. »O priznanju mednarodne zaščite je ministrstvo odločalo v skladu s predpisi ter pregledno, enotno in ponovljivo, pri tem pa je sredstva za izvedbo postopkov ter posameznih ukrepov in projektov pregledno evidentiralo in porabilo v skladu z načelom gospodarnosti,« so zapisali v nedavnem revizijskem poročilu.
Računsko sodišče ne pove vsega
V nevladni organizaciji PIC, ki zastopa prosilce za azil, so opozorili, da ugotovitve računskega sodišča še ne pomenijo, da se program mednarodne zaščite res učinkovito izvaja. Predvsem gre za podatke iz leta 2015, ko je bilo prošenj za azil še malo – zgolj 277. »Lani je bilo število prosilcev tako nizko, da je kljub počasnemu odločanju ministrstva sistem še deloval,« pravi Miha Nabergoj s PIC. »Od 277 je 89 prosilcev še pred zaključkom postopka odšlo iz države in se ministrstvu z zadevami večinoma sploh ni bilo treba ukvarjati. Poleg tega je bilo 44 zadev zaključenih z dublinskim sklepom o vračanju prosilcev v druge države. Vsebinsko pa je ministrstvo odločalo le za 121 oseb. In število vsebinskih odločb je v resnici še nižje, saj na primer tedaj, ko gre za petčlansko družino, ministrstvo izda enovito odločbo, statistično pa jo šteje kot pet odločitev.« Nabergoj poudarja še, da je (bilo) odločanje v letu 2015 zelo počasno. »Glede na število prošenj in število zaposlenih je en zaposleni na mesec napisal približno eno odločbo,« pravi.
Ministrstvo za notranje zadeve je v preteklosti ta očitek že zavračalo, a tudi izračuni Dnevnika so pokazali podobno razmerje med številom rešenih prošenj na mesec in številom zaposlenih. Le da so letos na ministrstvu zaposlili dve dodatni odločevalki, tempo odločanja pa se je povečal na dve odločbi na mesec. V primerjavi z internimi poročili iz nekaterih drugih evropskih držav, ki smo jih pregledali v redakciji, je to še vedno malo. Na Norveškem velja denimo nepisano pravilo, da mora na mesec zaposleni odločiti o približno desetih primerih, v Belgiji pa vsak odloča o približno šestih na teden, torej štiriindvajsetih na mesec. V Nemčiji zaposleni na mesec odločijo celo o sto petdesetih prošnjah. A v poročilu iz Nemčije je zapisana pripomba, da je »kakovost tolikšnega števila odločb najbrž vprašljiva«.
Premalo prevajalcev
Res pa je tudi, da je v Sloveniji za nekatere jezike, ki jih govorijo prosilci za azil (denimo somalijski ali tigrinski jezik), zelo težko najti prevajalce, to pa lahko podaljša odločanje. »Z razpoložljivimi kadri si prizadevamo o prošnjah odločiti v najkrajšem možnem času, le izjemoma največ v letu dni,« so nam sporočili z ministrstva za notranje zadeve. Ukvarjajo se s petkratnim povečanjem števila prošenj glede na lansko leto, pravijo. Pravo EU sicer določa, da morajo države o prošnjah za azil odločiti največ v šestih mesecih, če rok podaljšajo, pa morajo to utemeljiti z res izrednimi okoliščinami.
Letos se je situacija res spremenila, saj so na MNZ do konca novembra našteli že 1170 prosilcev za azil. A to v primerjavi s povprečjem v EU ni pretirana številka. V Uniji je v povprečju podanih 1960 prošenj na milijon prebivalcev. V Sloveniji jih je bilo letos 585 na milijon prebivalcev, kar je še vedno trikrat manj od evropskega povprečja. Zaradi dolgotrajnosti postopkov, ki so letos začeli presegati dovoljenih šest mesecev, pa mnogi prosilci Slovenijo še pred koncem postopka kar zapustijo.
Koliko res »stane« prosilec za azil?
Računsko sodišče je objavilo tudi finančno oceno stroškov, ki jih ima država s posameznim prosilcem za azil na mesec. Številka presega vse doslej najbolj »črne« ocene, ki so jih izpostavljali nasprotniki sprejemanja beguncev: 1963 evrov na mesec. Enak znesek je dan kasneje objavila tudi vlada. Vendar je vrag v podrobnostih: v sedemdeset strani dolgem poročilu je namreč objavljen tudi razrez stroškov, ki pokaže, da država za posameznega prosilca nameni 372 evrov na mesec, 329 pa primakne Evropska unija. Vse drugo so stroški delovanja azilnega doma (tekoči stroški, plače zaposlenih…) in preostalih migracijskih ukrepov, ki jih država vzdržuje v vsakem primeru, kadar je prosilcev dvesto ali dva tisoč.
Res pa je, da bi se dalo tudi fiksne stroške znižati, če bi ministrstvo prošnje obravnavalo hitreje. Letos se število nastanjenih prosilcev ves čas giblje okrog tristo (nenehno prihajajo in odhajajo). A če bi bili postopki običajno hitri, bi se jih v azilnem domu izmenjevalo okrog sto, ocenjujejo poznavalci. To pomeni, da bi lahko zaprli izpostave azilnega doma, zaposlovali manj osebja, poleg tega pa bi šteli tudi manj »nastanitvenih dni«, torej manj neposrednih stroškov »po glavi«.
