V sinergiji dveh ciklov za sodobno glasbo, Zvokotok Zavoda Sploh in Predihano Cankarjevega doma, to ne bo tipičen koncert s posamičnimi skladbami in pavzami, ampak 55-minutna celota, iztek nekakšnega delovnega procesa. Ta je trajal od leta 2014, ko so prvo različico skladbe Mateja Bonina izvajali na mednarodnem bienalu sodobne glasbe v Kopru, drugo konec istega leta na festivalu Sonica v Kinu Šiška, nocoj pa bo že tretja, razširjena izvedba. Tokrat je skladatelj v proces komponiranja prvič vstopil z improvizacijo.
Vzgib je bil gib
»Veliko je sicer napisanega, nekaj zelo natančno, nekaj pa le kot napotek, kam želim skladbo dramaturško pripeljati. Želim, da imajo glasbeniki manevrski prostor za svoj individualni in intimni odnos z glasbilom,« pravi Bonin. »V osnovi pa me pravzaprav zanima gibalna izkušnja.«
K temu načinu dela so ga spodbudili plesalci v Salzburgu in koreograf Tomaž Simatovič, s katerimi je sodeloval v dveh predstavah, Islands in the fog (2010) in Paradise on stage (2013). »Gledal sem jih, kako so v vodeni improvizaciji spoznavali lastne gibalne odlike in jih potem natančno umeščali v širši kontekst.«
Skupaj v eni zgodbi
Pri skladanju ga zanima teatralični moment, predvsem pa recitativnost, repetitivnost, širjenje zvoka v druge medije, umetnosti. »Permutiranje in igranje s spominom je povezano s tem, da neki element slišiš večkrat in ga postopoma prepoznavaš, mu potem vsakič, ko ga slišiš, dodaš tudi neki čustveni pečat. Poslušalčeva domišljija dobiva s tem svojo pot, ki jo kot skladatelj lahko samo pripravim in delno nadziram, v njem pa potem teče »film«. Zanima me, kje se s poslušalcem najdeva,« razmišlja Bonin.
Za Gimnastiko ne/smisla je izbral citate iz pesniške zbirke KrčrkKarla Hmeljaka: »Poezija je osebna, a me je vseeno zanimalo, kje so stene zasebnosti mene in drugega, ki so očitno zelo krhke, kako komuniciramo, s kakšnimi sredstvi.« To krhkost odnosov bo v živo podkrepil tudi vizualni umetniški tandem Izland (Marko Vivoda in Gašper Milković Biloslav) ter skrbno izbrani glasbeniki, »ki se bodo poigravali s težje oprijemljivimi zvoki, ki bodo pod mikrofoni dobili drug volumen, s tem pa ustvarili drug svet – na trenutke precej zračen in hkrati intimen,« pojasnjuje skladatelj.
Skladatelj naj bo!
Da je Matej Bonin postal skladatelj, je zaslužen predvsem dirigent in skladatelj Ambrož Čopi, ki mu je pomagal preseči tabu, da je skladanje poklic za posvečene. Po njegovih napotkih je napisal priredbo ljudske Stoji mi polje, zato Bonin te skladbice še ne šteje za svojo, čeprav je na natečaju tekmovanja Ignacija Otta dobil nagrado za mladega skladatelja. Leto pozneje pa je že sam napisal Tango za flavto in klavir. Čopi je na koncert povabil tudi skladatelja Vinka Globokarja, ki je po izvedbi dejal: če bo šel ta fant študirat Ljubljano, mora k prof. Urošu Rojku. Tako se je potem tudi zgodilo.
Tam pa je trčil ob zid sodobnega zvoka in pristopov, ki jih prej ni poznal, »kot bi dobil knjigo v tujem jeziku, ki je ne znam brati, a me strašno privlači«. Z nekdanjim profesorjem še vedno razpravljata o različnih umetnostih, ne le glasbeni, kot sta to v Gradcu na podiplomskem študiju počela tudi s prof. Beatom Furrerjem, z njim kot filmofilom predvsem o filmih. Študijska leta so seveda za njim, skrb za obrtniški del komponiranja je zamenjala sproščenost in »šele zdaj bi lahko rekel, da dejansko zares skladam,« pristavlja.
Marca 2017 bo na skladateljskem tečaju v Frankfurtu spet sodeloval z Ensemble Modern; prvič je že leta 2012. Izvedba nastalega dela bo novembra 2017 na njihovem festivalu Cresc. Z njimi sodeluje tudi sicer, za njihova člana, rogista Saara Bergerja in Boštjana Lipovška, je napisal skladbo za dva rogova in tolkala, za njihov trio Savasa miniaturco, ki bo drugo leto izšla na njihovi plošči, za njihovo violistko Megumi Kasagawa pa delo Impetus za violo solo. »Štejem si v čast, da lahko sodelujem z njimi, ker so res izjemni glasbeniki. Še bolj pa me veseli, da imamo tudi v Sloveniji instrumentaliste, ki so na isti vrhunski ravni.«
