Za koga je mrzlo že takrat, ko ga prvič zazebe v roke, uhlje ali pa brado. Mraz je postal stanje neudobja, nezaželeni pojav. In to v časih, ko nas, vsaj večino v tej naši Sloveniji, upam, ne zebe, ker so bivališča vsaj približno ogrevana. Ko bi se, pravzaprav, morali veseliti mraza, ki ustvarja zunaj drugačna stanja okolja in možnosti za različne aktivnosti, od drsanja do smučanja, pa tudi hoditi po zmrznjenih kopnih tleh je prav udobno – ni blata in domov pridemo čisti, kot da bi hodili po suhem. In potem je tako prijetno priti spet na toplo in spiti topel čaj, kuhano vino ali toplo juho. Vse je boljše, kot če mraza ni. Mi pa pijemo kuhančke, ne da bi nas sploh pošteno zazeblo in bi jih res potrebovali. Tudi mraz prinaša užitke, pa čeprav samo posredno.
Opažam, da že nekaj let nisem oblekel tople puhovke, ki mi visi v omari, saj očitno za to ni bilo potrebe. Ni bilo dovolj mrzlo. Nekako nepredstavljivo se mi zdi v teh časih doživeti to, kar mi je nekoč povedala moja mama, da se namreč kdaj ves teden ni mogla pošteno segreti, razen v postelji. Hrana je bila bolj pičla, oblečeni so bili slabše pa tudi edini topel prostor v hiši je bil okoli štedilnika. In najbrž je nekaj tudi v zvezi s segrevanjem ozračja in milejšimi zimami. Daljnega leta 1879 je bila 11. decembra v Ljubljani najnižja jutranja temperatura –26 stopinj. Kdaj smo jo imeli nazadnje? Ampak to sploh ni vse: najvišja dnevna je bila – no, kaj se vam zdi? Meni je zaprlo sapo, priznam. Najvišja dnevna temperatura tistega dne je bila –16 stopinj! Dandanes bi se v medijih sprožil plaz o izjemnem mrazu, če bi bilo toliko v naših mestih ponoči.
Za konec pa naj povem, da so bile temperature v letošnjem decembru vsaj do danes v marsikaterem kraju po Sloveniji malo pod dolgoletnim povprečjem. Kako je to mogoče, saj pravega mraza vendarle ni? Res ni bilo zelo nizkih temperatur, a tudi dnevi so bili v povprečju kar hladni. In številke ne lažejo.
