Šlo je tako daleč, da je na nacionalni televiziji Ivan Simič, bivši direktor slovenske davčne uprave in svetovalec srbskega finančnega ministra, izjavil, da ne zaupa policiji. »Drugače je, ko tu prideš na policijo in prijaviš in potem to zadevo zavržejo, kar se velikokrat tudi zgodi; doslej sem v življenju kakšnih dvakrat prijavil korupcijo in sem imel potem več težav kot pa tisti, ki so jo storili,« je povedal nekdanji predsednik slovenske nogometne zveze (2009–2010), ki je bil kot kriminalist v začetku osemdesetih tudi sam dve leti del policije, pardon ljudske milice. Je takrat bolj zaupal policiji? Konec koncev gre za človeka, ki je obiskoval legendarno letalsko gimnazijo maršala Tita v Mostarju (1974–1978).
Simič je storil korak naprej in povedal, da on ničesar ne bo hodil prijavljat, blagohotno pa dopustil, da lahko na to temo pride kdo do njega. Na ponovljeno vprašanje televizijske voditeljice o tem, kdo so njegovi podporniki, ki naj bi jim grozili, je odvrnil, da tega pa prav gotovo ne bo povedal, ker želi predvsem zaščititi njih, in ponovil, da če želi kdo od policije ali od koder koli, naj pride k njemu, bo dobil imena in bo lahko začel raziskovati. Vsi menda vemo, da je Slovenija na zelo visokem mestu po korupciji, kar po njegovem pomeni, da v nogometu ta ni nič novega. Kje je v tekmi za novega predsednika zveze opazil korupcijo, ni povedal. Simič je od napovedane kandidature odstopil, da bi zaščitil tiste, za katere je menil, da bi ga volili.
Ni pa odstopil od predvolilnih bitk in dejavnosti. Podprl je političnega kandidata, podpredsednika državnega zbora, goriškega svetnika Matjaža Nemca. Nemec, član SD, je bitko za nogometni prestol nadaljeval v Simičevem slogu. Začel je razkrivati umazanije, ki naj bi se dogajale v nogometni zvezi: sporočil je, da njemu osebno ne grozijo, saj bi bila to velika afera, ker je pomemben politik, je pa namignil, da so grozili njegovim bližnjim. Kdo? Tega ni povedal. Prav tako ni omenil, da so v evropskem nogometu politiki zelo redki. Eden redkih, ki so dejansko prišli iz politike, je ruski predsednik zveze, sicer do 19. oktobra ruski minister za šport in pred tem minister za šport, turizem in mladino, kontroverzni Vitalij Mutko. Pa bi si res želeli predsednika slovenske nogometne zveze primerjati z ruskim?
Ob koncu volitev se zdi, da ni bilo nobenih groženj, in zdi se, da tudi stanje v NZS ni tako slabo. Če bi bili v zvezi res tako veliki dolgovi, se Simič, ki finance pozna zelo dobro, in Nemec ne bi tako zavzeto borila za nogometno funkcijo. Funkcija predsednika NZS je pač postala vabljiva, ker je nekdanji predsednik na čelu evropske nogometne zveze Uefe, kar bo lahko novi predsednik dobro izrabil. Pa tudi prihodki NZS iz sponzorskih in evropskih sredstev niso majhni. Novi mož na čelu zveze Radenko Mijatović bo imel tako pravzaprav povsem drugačno delo, povezano z vse bolj sumljivimi lastniki slovenskih klubov in z uvrstitvijo reprezentance na svetovno prvenstvo v Rusiji. Pravzaprav bo njegov največji neuspeh, če slovenske reprezentance leta 2018 ne bo na svetovnem prvenstvu.
