Odvisno. Kak teden jih je res veliko, kak teden ne. Na dan imam največ tri krajše koncerte.
Zadnjič na promociji Zlatkove plošče, na kateri ste nastopili ob Tini Marišek in Tamari Goričanec, ste takoj po nastopu odšli. Zdelo se je, kot da hitite na drugo lokacijo, kjer imate še en nastop.Takrat sem šla takoj domov, ker sem imela zjutraj predstavo v Cankarjevem domu.
Zdelo se je, kot da morate v Medvodah še nekaj opraviti. Včasih pa je tako, mar ne?Da, včasih je tako, da v enem večeru nastopiš na različnih prizoriščih in se urgentno seliš. Včeraj je bilo tako. Ko imam samostojen koncert z bendom, sta vključeni vsa logistika in oprema zgolj enkrat na dan. Preostalo so nastopi druge vrste, v manjših zasedbah.
Ali razmišljate o tem, kaj boste počeli, ko boste stari 40 let in ne boste imeli več treh koncertov na dan? Ali hitov?Čedalje bolj. Kakšno leto nazaj me to še ni zanimalo. Seveda se tudi takrat vidim na odru. Tako mlada sem padla v to, da pravzaprav ne vem, kaj drugega bi še lahko počela.
Kaj, poleg petja, še obvladate?Ko sem bila mlajša, sem imela namen slediti mami, ki je bila frizerka in je imela svoj salon.
Frizerke se zdijo kot ženske, ki imajo neki šesti čut, zaradi katerega se jih ne da pretentati.Tudi jaz imam kar dober občutek za te stvari, bi rekla.
Se vam javlja veliko ljudi, ki imajo za vas kakšno »super dobro idejo«?Kar nekaj in zaradi zelo različnih stvari. Kar se nove glasbe tiče, se zadnja leta trudim delati veliko avtorske, torej svoje glasbe. Nazadnje sem sodelovala s Kazafuro in z Muffovci in svežina energije mi je bila všeč.
Niti odtenka Dalmacije nimate v svojih komadih. Kako to?Ta glasba mi ni blizu in to ni namerno, ampak povsem naravno. Ustvarjam z ekipo, ki ima podoben okus glede popularne glasbe kot jaz. Ukvarjati se z glasbo, kot se jaz, kar pomeni, da imaš bend, je na neki način tudi tveganje. Lahko se ti po dvajsetih letih vse sesuje zaradi prepira in nesoglasij. Malo ekip se obdrži na dolgi rok, ker jih malo zmore iskati in najti kompromise.
Ste bend zbrali sami ali vam ga je kdo drug?Del ekipe sem spoznala v ekipi Jana Plestenjaka, ko sem leto in pol pela spremljevalne vokale. Pri nas je težko imeti stalen, samo svoj bend, ker večina glasbenikov igra v številnih zasedbah. Dokler nimaš dovolj nastopov, se moraš usklajevati, ko se tempo koncertov poveča, pa je logično, da imaš stalen bend, ki dela s teboj. No, vsaj pri meni mora biti tako.
V šovbiznis ste vstopili pri 16 letih. Kako so delali z vami kot z najstnico? So vas kdaj naplahtali?Ko sem zmagala na šovu Slovenija ima talent, česar res nisem pričakovala, smo takoj posneli prvo ploščo in mi dejansko ni bilo povsem jasno, kje in kdo sploh sem. Potem pa sem spoznala Martina Štibernika, s katerim sva skupaj ustvarila štiri albume, zadnjega smo posneli v njegovem studiu. Vesela sem, da sem ga spoznala.
Takisto Dolenjec?Da.
Ste opazili, da se preostanek Slovenije rad heca na račun Dolenjske, Dolenjcev in dolenjstva?Sem.
Vas to moti?Ne. Vsaka regija ima svoj dialekt, naš je morda res najbolj poseben, vendar pa je meni simpatičen.
Način govorjenja načeloma pomeni tudi način razmišljanja. Če torej govoriš dolenjsko, tako nemara tudi razmišljaš.Ne vem, kaj bi to pomenilo. Kakšen je stereotip?
Precej neposredna govorica je to. Ko sem v mlajših letih delal v nekem skladišču, mi je sodelavec z Dolenjske rekel, da sem »besednuzakladen«. Takšna oznaka se mi zdi nemogoča v kateremkoli drugem dialektu.Odrasla sem na vasi, v kraju z imenom Malo Hudo, ki je zaselek pri Ivančni Gorici, in dolgo časa, verjetno zaradi situacije doma (dolgoletna bolezen mame, op. av.), sploh nisem imela pretiranega stika z zunanjim svetom. Prav tako nisem čutila neke večje radovednosti glede sveta zunaj mojega sveta. Spomnim se, da kaki dve leti nisem gledala niti televizije.
Kaj pa ste počeli?Pretežno sem hodila v šolo.
Ob kakšnih priložnostih ste obiskali Ljubljano?Enkrat na pol leta me je oči peljal v Ljubljano na šoping, po eno majčko in ene hlače ali pulover. Sicer smo kupovali kataloško. Česar se še vedno spomnim, sleherne majčke in puloverja, ker mi je to toliko pomenilo. Zato je moj večen problem, da se težko ločim od starih stvari.
So vas kdaj obirale modne blogerke, modne recenzentke, punce s talentom opaziti, ali se je kdo pojavil v obleki, v kateri se je že kdaj prej, kar je menda nezaslišana napaka?Ne da bi vedela.
Pri čemer pa se niti ne oblačite več najstniško. V Križankah in v Cankarjevem domu ste bili odeti v razkošne popevkarske obleke starejšega kova, z dolgim krilom in podobnimi detajli.S koncerti Malo drugače sem malce spremenila tudi svojo garderobo. Na teh koncertih nastopam bosa in se trudim obleči tako, da se počutim udobno in da me obleka ne utesnjuje ali kakorkoli drugače obremenjuje. Tudi pesmi smo prearanžirali, obrnili na glavo. Od nekdaj sem si želela imeti koncert v Štihovi dvorani Cankarjevega doma, ker mi je enostavno prelepa. Odziv je bil zelo dober in izvedli smo dva koncerta v istem večeru. S koncerti Malo drugače pa se je, vsaj občutek imam tak, začelo neko novo poglavje na moji glasbeni poti.
Kakšen prestop se je zgodil na teh koncertih?Stik z ljudmi je tam veliko bolj neposreden. Ne zgodi se z danes na jutri, da imaš koncerte v koncertnih dvoranah ali v kulturnih domovih. Sploh v Sloveniji, kjer za tak prestop potrebuješ tudi deset let. Pred tem sem veliko igrala v barih in v klubih, praviloma dvakrat po 45 minut. Že pred desetimi leti sem poskusila igrati tudi v kulturnih domovih, vendar pa se spomnim, da smo morali v Mežici napovedan nastop odpovedati, ker enostavno ni bilo obiskovalcev. Zdaj je malo lažje, sem pa hvaležna za vse, tudi tiste malo manj prijetne trenutke.
Mimogrede, koliko ljudi je štelo najmanj številno občinstvo, pred katerim ste nastopili?Pet ljudi. Zaradi česar pa mi ni neprijetno oziroma ni zame nič manj razburljivo, kot če nastopam pred pet tisoč ljudmi.
Ko pevci rečete kaj takega, se to večini ljudi zdi nadvse pozitivno, češ, kako prijetno nič nečimrno je to. Mar ni v tehničnem smislu zelo podobno, ko je pod odrom pet ali pet tisoč ljudi? Ali opazujete ljudi, za katere izvajate glasbo?Seveda oziroma čutim, kaj se dogaja, čeprav v športni dvorani seveda ne vidim vseh ljudi pod odrom, vendar naboj iz dvorane vsekakor čutiš. To je noro lep občutek.
Slovenska glasba ima načeloma težave s sprejemanjem. Ljudi je težko pripraviti k tako imenovanemu sodelovanju. Katere vaše komade občinstvo največkrat poje z vami?To mi je všeč, Svet je tvoj, Ni ona…
... Sladoled z vesoljem?Ta je bolj všeč mladini in otrokom. Všeč mi je, ko z navdušenjem pojejo: »Sladoled z vesoljem, prosim!«
Ali obstajajo pesmi, ki jih je živelj vzljubil, ne da bi jih vi forsirali prek videospotov oziroma na druge načine? Pesmi, ki so postale hit, ne da bi vi to pričakovali?Za komad To mi je všeč si nikakor nisem predstavljala, da bo tako zelo uspešen.
Kako to, da tega niste pričakovali, saj gre vendar za komad, ki je v reklami za trgovsko verigo? Kako je pravzaprav postal del reklame?Pesem je bila namenjena za reklamo že na samem začetku, vendar pa si nikakor nisem predstavljala, kaj se bo z njo zgodilo. Mnoge pesmi so podlaga za reklamo, pa ne postanejo, kar je ta. To je bila moja prva tovrstna izkušnja in na njo gledam pozitivno z vseh možnih zornih kotov.
Pet plošč ste posneli. Več kot 60 komadov. Katera plošča je dala največ hitov?Četrta.
Katere komade s prve plošče še izvajate?Tri. Rok trajanja, Ni ona, Vse, kar rečeš mi. Te še vedno igram na koncertih.
Kar je zanimivo, glede na to, da so pri glasbenikih praviloma zelo cenjena zgodnja dela.Na prvi plošči so bili komadi nabrani z vseh vetrov. Takrat še ni bilo utrjenega koncepta.
Ko sem vas nedavno poslušal v živo, sem dobil občutek, da imate izrazito primeren, ne premočan oziroma mikrofonom prijazen glas, ki ne prebija. Glas kot »iz škatlice«, bi se lahko tudi reklo.Morda sem se z leti naučila, kako se »umiksati«, čeprav bodo tonski tehniki, ki me ozvočujejo, verjetno povedali drugače, namreč da je moj glas pravzaprav težko »umiksati«. Res pa je, da se ukvarjam s svojim vokalom, kajti če ne bi tehnično napredovala, bi se hitro skurila.
Pri evrovizijskem komadu Dež oziroma pri takratni živi izvedbi je bil eden od refrenov na špici zaznavno prenizek.Da. Polfinalni nastop ni bil za nikamor, finalni pa je bil boljši. V zvezi s tistim nastopom obstaja zgodba. Imela sem dokončano ploščo in Dež je bil na njej, vendar pa sem na izboru Ema želela nastopiti z drugo skladbo. Pesem Dež v bistvu sploh ni bila mišljena za to, je pa bila že posneta. In v studiu je vedno lažje kot v živo, kjer so zraven vedno še trema, čustva, adrenalin. Po evrovizijskem nastopu smo pesem tonalno za malenkost znižali, takrat pa se ni dalo ničesar narediti, ker smo ga poslali v izbor takšnega, kot smo ga posneli. In to je bilo treba odpeti v živo, z vsem, kar spada zraven.
Pravite, da nastopate v kulturnih domovih, kar je zanimivo, glede na to, da so bila ta prizorišča aktualna pred 50 leti ali več.To je bila moja dolgoletna želja. To, da imam koncert ob normalni uri, kar pomeni ob sedmih zvečer, obenem se ti ni treba posebej naprezati, da bi izpadel ne vem kakšen zabavljač, temveč stopiš na oder, ki je osvetljen z minimalno svetlobo, ter izvedeš koncert na najboljši možen način. V tem primeru pridejo v ospredje bend, glasba in jaz. Ni postranskih motenj. Poleg tega je kulturnih domov veliko. Veliko je tudi prenovljenih in nekateri so prekrasni. Pravzaprav bi lahko počela samo še to. Nastopala po kulturnih domovih.
Katere slovenske ženske pevske zvezde se vam zdijo vredne omembe?Veliko je takšnih pevk, nekatere so še vedno aktivne, in veliko slovenskih pevk odlično poje, vendar pa pogrešam takšne, ki bi zmogle velik koncert z lastnimi skladbami. Morda je Helena Blagne vzorčen primer pevke, ki ji je to vendarle uspelo. V drugem slogu, vendar je nedvomno naredila največ. Pri moških je takšnih izvajalcev več.
Za najstnika je značilno, da mu gre okolje, v katerem živi, na živce, eden od izrazov tega pa je, da ne prenaša večine slovenske glasbe. Ste vi bili v tem filmu?Ne. Odrasla sem v okolju, v katerem je bila slovenska glasba stalno prisotna in mi je bilo to v redu. Odraščala sem z njo. Prepevala sem pesmi Nuše Derenda, Alenke Godec in drugih. Najlepši slovenski komad je zame Brez besed. Zgodovino slovenske popularne pesmi sem spoštovala in jo še vedno spoštujem. In zdaj to poskušam plemenititi, doseči ravno to, da mladim ne bi bilo brez veze iti na koncert in bi radi poslušali slovenski pop.
Zato sem prej tudi vprašal, katere vaše komade publika poje, ker se mi to zdi ultimativen dokaz uspešnosti pesmi, Ali pa to, kateri komadi se brenkajo na piknikih. Ali veste, kateri vaši komadi se brenkajo?Seveda vem. Svet je tvoj, To mi je všeč. To vem zaradi objav na spletu.
Redke so pesmi z nalezljivo enostavno melodijo, kot je Sladoled. Ne razumem, zakaj ni v pop glasbi več takšnih pesmi. Kot da se stalno poskuša biti prepameten.Da je vse preveč premišljeno? Hm. To je res. V popu poskušamo nagovoriti množico in mislim, da se slovenski pop še ni prav našel. V večini primerov so izvajalci šli v zabavljaštvo, kar hitro postane banalno, po drugi strani pa veliko glasbenikov poskuša delati ravno v nasprotju s tem osnovnim človeškim vzgibom. Pozabljamo na dejstvo, da je pop glasba namenjena množicam, vsekakor pa to ne pomeni, da je – po eni strani – nujno banalna ali – po drugi strani – prepametna. Težko je biti izviren in preprost, hkrati pa ne banalen. Velikokrat ljudje dobijo ali pa tudi dobimo občutek, da je nekaj preveč na prvo žogo, in se potem temu izogibamo.
Na prvo žogo? Kaj pa je Love me do?Pesmi, ki so stare 50 let in več, enostavno ne moremo ocenjevati s parametri 21. stoletja. Danes je bistveno drugače. Vse je že bilo izumljeno in napisano.
Katero pesem odpojete najbolj radostno, z največ »hura« v srcu?Mislim, da bo to kar Svet je tvoj.
Slovensko občinstvo je zagamana združba. Pod enim od vaših komadov je neki vaš privrženec na primer napisal: »Komad mi je všeč, me pa moti, da besedilo ni poglobljeno in da je besedni nabor ozek.« Je več besed nujno boljše?Seveda ne. Za pisca besedila vzamem nekoga, ki ga čutim, s katerim se ujamem. Ki zna povedati zgodbo. Sodelujem s pisci besedil, ki jih čutim kot osebe in pri katerih imam občutek, da bi znali dobro ubesediti mojo zgodbo. Seveda pa imajo ljudje vso pravico do svojega mnenja. Sem javno izpostavljena.
Ali kdaj pozabite besedilo?Ko sem nastopila v muzikalu Cvetje v jeseni in sem dobila polo z besedilom, ki se ga je bilo treba naučiti, sem imela občutek, da ne bom zmogla, vendar so me izkušeni igralci pomirili, da bo vse v redu, in res sem mesec pred premiero že vse znala na pamet. Seveda pa se mi zgodi, da pozabim. In to celo v primeru Ni ona, pri kateri bi človek pričakoval, da se to nikakor ne more zgoditi.
Kako pride do besedil? Pišete tudi sami?Doma veliko pišem, razmišljam o temah, o vsebini, o sporočilu, ki bi ga želela prenesti v svoje pesmi. Piscu besedila povem zgodbo, pisanje pa prepustim njemu. Sama imam raje pisanje glasbe.
Katero pa je najboljše besedilo, ki ga pojete?Tvoja kri. Pesem o moji preminuli mami.
»Kdo misliš, da si« se mi zdi fino besedilo.Napisala ga je Barbara Pešut, jaz pa sem povedala zgodbo.
Besedilo pravi: »Velikokrat ti rečem ne, a v resnici mislim da.« Ste bili v dilemi, ali namesto »da« uporabiti »ja«, ki zveni bolj odprto in sproščeno?Ja. Res je, bili smo. Razpravljali smo o tem. Tudi meni je bil bližji ja. Nihče v resnici ne reče da, ampak je ostalo pri da, kar je na neki način bolj pravilno slovensko.
Pojete pa tudi domislice kot: »S tabo do zvezd bi šla, višje od neba.« Mar niso tudi zvezde nebo?To je iz pesmi s prve plošče.
Ali obstaja besedilo, ki ga ne bi več peli?Obstajajo in jih ne pojem. Od vseh pesmi, ki sem jih posnela v živo, izvajam dvajset ali petindvajset pesmi.
Ste veliko jokali, ko ste bili najstnica?Saj še zdaj. Pravzaprav zdaj jokam lažje in več, kot sem takrat, ker sem bila kot najstnica precej bolj zaprt človek, kot sem zdaj.
Pravijo, da imate v občinstvu načeloma več žensk kot moških. Je to res?Tam – tam je. Pol – pol.
Veljate za nekaj najboljšega pri nas. Vas vabijo na jug?Do zdaj me niso, sem pa nedavno posnela duet v hrvaškem jeziku in dobila sem tudi vabilo za nastop na hrvaški televiziji.
