V zadnjem času pa hitra rast novih posojil in drugih dolžniških instrumentov močno presega rast novih depozitov. Kazalnik, ki meri razmerje med višino posojil, danih privatnemu sektorju, in med višino depozitov, prejetih od privatnega sektorja, naj bi konec marca 2016 znašal 117 odstotkov, medtem ko je leta 2008 znašal 84 odstotkov (po izračunih FT.com). Čeprav je kazalnik še vedno močno pod nivoji tistih iz razvitih trgov (v ZDA znaša 181 odstotkov, v EU 178 odstotkov), pa analitike skrbi predvsem hitra rast kazalnika.
Potrebna sredstva za financiranje hitre rasti poslovanja kitajske banke pridobijo tudi iz manj stabilnih virov, kot je na primer medbančno financiranje. Večje banke z razvejano mrežo poslovalnic lahko pridobijo več sredstev iz naslova depozitov in jih nato posodijo naprej manjšim bankam, ki imajo zaradi majhnosti omejene možnosti pridobivanja novih depozitov.
Druga alternativa pa je pridobitev virov za financiranje prek tako imenovanih strukturiranih finančnih produktov (WMP – wealth management product). To so produkti, ki jih oblikujejo banke v partnerstvu z drugimi finančnimi institucijami (skladi, borzne hiše, družbe za upravljanje) in ponujajo višje donose od tradicionalnih depozitov (večinoma gre za posojila bankam na podlagi pogodb o ponovnem odkupu oziroma za medbančne depozite). V zadnjem času ti instrumenti predstavljajo enega od glavnih virov financiranja predvsem manjšim bankam, kar pa bi lahko privedlo do večjih težav v prihodnosti. V najslabšem primeru se lahko zgodi, da pride do propada kakšnega produkta WMP, kar lahko privede do tega, da se novi produkti nehajo prodajati oziroma da pride do večjih zahtevkov za izplačila na obstoječih produktih. To lahko privede do pomanjkanja likvidnosti na denarnem trgu, kar lahko povzroči tudi stečaj kakšne od bank, ki se v večji meri financirajo na takšen način (nezmožnost izplačila depozitov oziroma poplačila obstoječih lastnih WMP). V tem primeru pride do porušenja zaupanja tako v WMP (trenutno veljajo za netvegano naložbo) kot tudi v banke (vprašanje solventnosti posamezne banke). Posledično lahko privede tudi do upada posojanj bank med seboj, zmanjšane likvidnost na trgu in vse skupaj lahko pripelje do situacije, ki je sprožila finančno krizo v letu 2008.
