Andraž Stegu, direktor papirnice Goričane, Nadškofiji Ljubljana ne dolguje zahtevane kupnine za slabih 50.000 delnic, vrednih 2,6 milijona evrov, s katerimi je marca 2004 postal 11-odstotni lastnik papirnice. Tako je odločilo ljubljansko okrožno sodišče, potem ko je sodni izvedenec za pisave ugotovil, da sta podpisa kardinala Franca Rodeta na pogodbi, s katero je ta sporne delnice podaril Steguju, pristna. Sodišče je tudi menilo, da je Stegu pogodbo o brezplačnem prenosu terjatev s tedanjim nadškofom sklenil v dobri veri, da je ta pooblaščen za takšen posel in da je bil zaradi svojega položaja zaupanja vredna oseba. Ali kot je poudarilo v sodbi: »Vsekakor gre za osebo, ki je v slovenskem prostoru deležna visokega zaupanja, še posebej zato, ker gre za visokega predstavnika RKC, ki uči vernike poštenosti.«
Kardinal Rode pozabil na darilo
Zgodba o sodelovanju med sedanjim direktorjem in večinskim lastnikom papirnice Goričane ter kardinalom Rodetom sega v leto 2004. Marca tega leta sta nadškof(ija) in Stegu sklenila pogodbo, po kateri je slednji postal lastnik 11-odstotnega deleža papirnice, kar mu je omogočilo, da je zadržal direktorski položaj. Kupnino – 2,6 milijona evrov – bi po tej pogodbi moral poravnati v desetih letnih obrokih, skupaj z obrestmi; prvi obrok bi zapadel leta 2005. A Stegu ni poravnal nobenega obroka.
Le dva dni po podpisu omenjene pogodbe sta namreč Stegu in nadškof(ija) sklenila pogodbo o odstopu terjatve, dva tedna kasneje pa še aneks k tej pogodbi. Po teh dokumentih naj bi kardinal lastniški delež podaril Steguju, ta pa naj bi v zameno s sredstvi papirnice obnovil dvorec in v prvem nadstropju uredil rezidenco za dosmrtno prebivanje kardinala. Stegu se je dogovora držal – domovanje za Rodeta je obnovil »po njegovem izrecnem naročilu in željah«, kot je dejal.
O tem, da je direktor papirnice Goričane Andraž Stegu domovanje za Franca Rodeta obnovil »po njegovem izrecnem naročilu in željah«, pričajo kardinalov grb na vhodu in kaminu, posebej za kardinala naročeni muranski lestenci, slike iz njegovih osebnih zbirk, drage preproge… Toda nadškof Rode je kmalu zatem odšel v Rim za prefekta kongregacije, ideja o rezidenci pa ni bila všeč ne njegovemu nasledniku Uranu ne tedanjemu nunciju.
Nadškofija se je po nekaj letih odločila, da bo Steguja tožila za plačilo kupnine, in sicer za tri obroke po 265.000 evrov, z obrestmi vred. Cerkvena stran je zatrdila, da sporna pogodba ni bila nikoli sklenjena, saj da »iz izjave tedanjega nadškofa dr. Franca Rodeta izhaja, da ni imel namena skleniti takšne pogodbe«.
Pogodba ušla iz spomina
Kardinal se zaslišanja na sodišču zaradi službenih obveznosti ni mogel udeležiti. Iz izjave, ki jo je predložila nadškofija, pa je razvidno, da se »ne spominja, da bi se kadar koli s Stegujem pogovarjal o takšni pogodbi, še manj, da bi jo podpisal«. A sodni izvedenec za preiskave pisav in dokumentov dr. Dorjan Kerže je bil jasen: oba Rodetova podpisa sta pristna. Ocenil je, da je kardinalov podpis visoko kultiviran, njegovi znaki pa individualizirani, čitljivi in dobro vidni, zato jih je mogoče natančno analizirati. Rodetovega podpisa sicer ni nemogoče ponarediti, je dejal, vendar pa bi za to »potrebovali dobro ponarejevalno spretnost, ki pa je zelo redka«. Sodišče je Koržetovo mnenje ocenilo za jasno, prepričljivo in strokovno. Jasen pa je bil tudi Stegu, ki je sodišču predložil originalno podpisano pogodbo in aneks k njej. »Kardinal Rode se spreneveda,« je poudaril.
Nadškofija: Zavezuje nas kanonsko pravo
Da nadškof Rode ni mogel podpisati pogodbe, nadškofija utemeljuje tudi z argumentom, ki drega v samo vsebino vatikanskega sporazuma. Nadškofija namreč trdi, da Rode ni mogel podpisati pogodbe tudi zato, ker bi si za kaj takega v skladu s kanonskim pravom moral pridobiti soglasje Svetega sedeža. Mejo za odobritev takšnih pravnih poslov je določila SŠK in znaša 2 milijona dolarjev. Ker Sveti sedež soglasja za posel ni dal, pogodbe in aneksa ni obravnaval niti gospodarski svet nadškofije, sporna pogodba nadškofije sploh ne zavezuje, so trdili zastopniki nadškofije. Sodišče je menilo drugače. Po sporazumu med RS in Svetim sedežem, je bila jasna sodnica Martina Zidar, sta namreč država in Katoliška cerkev, vsaka v svoji ureditvi, neodvisni in samostojni. Pogodba zato velja.
Sicer pa razsodba ne bi bila drugačna niti v primeru, če pogodba ne bi veljala. Nadškofija je namreč tožbo vložila prepozno, kar pomeni, da je zadeva po mnenju sodišča zastarala. Cerkvena stran je že napovedala pritožbo.
