Zato v sredo pravzaprav ni presenetila novica, da je stranka na okrajnem sodišču v Ptuju vložila tožbo, s katero zahteva od Čuša 8000 evrov, kolikor naj bi bil »sorazmeren delež stroškov volilne kampanje«. Stranka je namreč končno dojela, da je lahko sodišče tudi njen zaveznik, če tožijo kolege na desnici. Tako je govoril še pred dvema letoma nekdanji miličnik, nekdanji minister za notranje zadeve in sedanji poslanec dr. Vinko Gorenak: »Sodstvo v Sloveniji je po besedah mnogih uglednih strokovnjakov še danes komunistično in ščiti svoje interese ter interese leve politične opcije.« Nesmiselno je torej tožiti levičarje, tako gre sklepati iz doktorjevega izvajanja, tožiti desničarje – in Andrej Čuš je morda zamenjal dlako, ne pa tudi svojega desno orientiranega političnega bistva – pa je kot streljati na ribe v sodu. Navsezadnje to logiko podpira tudi sodna odločitev, da mora predsednik z najdaljšim stažem med predsedniki političnih strank plačati odškodnino televizijski novinarki MŠP zaradi nekega nerodnega tvita. Bi mar sodišče tako brez zadržkov usekalo po levičarskem politiku, če bi na twitterju zapisal kaj nerodnega? Nak, kot je rekel dr. Gorenak: sodstvo ščiti interese levice. In kaj je bolj legitimen interes levice kot obsojeni desničarji? Andrej Čuš torej nima za burek, ko bo zadeva enkrat končala na sodnikovi mizi.
Presenetljiv pa je izračun, s katerim je stranka prišla do zneska 8000 evrov (to je v priljubljeni enoti poslovnih dnevnikov 3,7 mesečne plače mladega zdravnika). To naj bi bil sorazmeren delež poslanca Čuša pri stroških, ki jih je imela stranka, da je lahko Čuša pripeljala v parlament. Če stranka ni lagala v poročilu o financiranju volilne kampanje – in predvidevajmo, da tega ni storila – je za projekt volitev leta 2014 porabila približno 169.000 evrov. Na volitve se je podala s 85 kandidati. Če predvidevamo, da je za stranko vsak kandidat enako pomemben – in predvidevajmo, da je tako, da torej ni Nekdo bolj pomemben kot drugi – je porabila nekaj manj kot 2000 evrov za vsakega kandidata. A v stranki so očitno računali takole: tisti, ki so v jurišu na levičarsko trdnjavo pogumno padli, med njimi celo podpredsednik stranke, ne bodo del odškodninske formule. V odškodninsko formulo so zato vključili le 21 poslancev in prišli do tistih 8000 evrov. Morda ni povsem metodološko pravilno, a kdo bi se sekiral ...
Ko bo ptujsko sodišče odločilo, da mora judež Čuš vrniti stranki osem jurjev, bo nekaj povsem jasno. Da lahko stranka s prestopom vseh svojih poslancev tik pred volitvami financira svoje naslednje volitve in tako v zgodovino vstopi kot avtorica Čuševega gambita. Poslej se bo govorilo, po zaslugi stranke s predsednikom z najdaljšim stažem, da je kakšna stranka izvedla Čušev gambit, ko bo na njen račun tik pred volitvami začel kapljati denar, poslanska skupina pa bo shujšala hitreje kot tiste ženske iz reklam »prej – kasneje«. Bog ve, da si je stranka zaslužila omembo v političnih leksikonih, vsaj kar se tiče obvladovanja denarnih tokov. Slava ji.
