Kaj na primer, če arabske četrti v evropskih mestih, v katere noga preplašenih belih kristjanov ni nikoli stopila, niso nič drugega kot odprti sejmi islamske kulture, ki bi jo Arabci radi delili z nezaupljivimi, nevednimi in izključujočimi Evropejci? Kaj če hočejo ženske v burkah na delovnem mestu, v šoli ali na plaži pravzaprav samo deliti z drugimi svojo kulturo? Kaj če islamske centre in džamije, v katerih mlade muslimane brez zaposlitve in brez idej radikalni imami mobilizirajo za džihad, razumemo samo kot islamske kulturne centre?
Lahko pa gremo še naprej. Kaj na primer, če sprejmemo, da so naši zapeljani beli otroci, ki so se na facebooku povezali z džihadističnimi fundamentalisti, v Sirijo pravzaprav odšli na študentsko izmenjavo? Kaj če je naš strah pred samomorilskimi napadalci z bombami samo strah pred arabsko kulturo? Kaj, ne nazadnje, če so strokovnjaki Islamske države za sekanje glav in skriti teroristi med nami samo, hm, islamski kulturni atašeji?
Kaj, na primer, če je tista trojica mladih Arabcev, ki je letos spomladi v Bruslju ubila trideset ljudi, s potniki na letališču Zaventem samo delila arabsko kulturo? Kaj, na primer, če teroristični napad v pariški dvorani Bataclan, ko je tista trojica Alžircev na koncertu ameriške rock skupine Eagles of Death Metal likvidirala več kot osemdeset ljudi, pravzaprav – ali celo zelo dobesedno – ni bil nič drugega kot prireditev iz programa alžirsko-francosko-ameriške kulturne izmenjave? Kaj, na primer, če je tisti Tunizijec, ki je na dan padca Bastilje v Nici s kamionom pokosil devetdeset ljudi, s svojim dvajsettonskim tovornjakom s sprehajalci na Promenade des Anglais v resnici samo delil tunizijsko kulturo?
Kot vidite, je mogoče na te stvari gledati tudi drugače: kaj če je Abu Bakr Al Bagdadi hotel zares samo deliti kulturo Islamske države? Kaj ko bi gospod Al Bagdadi na francoski televiziji izjavil, da se, kaj jaz vem, »kalifat ne sme čutiti krivega samo zato, ker želi svojo kulturo deliti z narodi Belgije, Velike Britanije in Francije«?
Dobro, priznam, da tako napisano lahko zazveni malo preveč radikalno, a zamisel v resnici ni moja. To, namreč, da je na oboroženo okupacijo tujih dežel, držav in celih kontinentov, brezvestno črpanje njihovih virov in nasilno uvajanje vere in jezika okupatorja – ob najbolj brutalnih metodah prevlade, ki si jih je mogoče zamisliti, množičnih mučenjih, posiljevanjih, preganjanjih, zapiranjih in ubijanjih – v zgodovinskem smislu mogoče gledati tudi kot na »kulturno izmenjavo«, je predlagal nekdo, ki s kalifom Bagdadijem nima – ali bi vsaj rad verjel, da nima – pretirano veliko skupnih točk. Posebno ne tistih, kako se jim reče, »kulturnih«.
»Francija se ne sme čutiti krive samo zato, ker je svojo kulturo hotela deliti z narodi Afrike, Azije in Amerike,« je nedavno pojasnil nekdanji francoski premier François Fillon, zavračajoč stigmo in »vsiljeno krivico«, ki so jo naprtili svobodnemu francoskemu narodu samo zaradi nekaj stoletij kolonialne oblasti nad desetimi milijoni kvadratnih kilometrov zahodne Afrike, Severne Amerike in jugovzhodne Azije ter nad tisoči otokov po Atlantiku, Pacifiku, Indijskem oceanu in karibskih morjih, za katero so ostali milijoni sužnjev in služinčadi, milijoni nesrečnih, asimiliranih, pregnanih, posiljenih in mrtvih. Niste torej nikoli tako gledali na večstoletno kolonialno izkoriščanje »tretjega sveta«, nikoli vam ni padlo na pamet, da gre samo za – »kulturno izmenjavo«.
François Fillon ni kak nepomemben marginalen desničarski idiot – če seveda marginalni desničarski idioti v Evropi sploh še obstajajo – niti ni pomemben samo zato, ker je bil še pred dobrimi štirimi leti Sarkozyjev premier: kolonizacijo kot »kulturno izmenjavo« vidi namreč človek, ki je pred nekaj dnevi prepričljivo zmagal na strankarskih volitvah in postal republikanski kandidat za prihajajoče francoske predsedniške volitve. Vemo, da je levica veličastno zajebala stvar in da njen kandidat nima realnih možnosti niti za uvrstitev v drugi krog volitev – in da se bo Fillon tam povsem gotovo znašel z vsem znano ultradesničarko Marine Le Pen – raziskave javnega mnenja, ki mu trenutno dajejo veliko prednost pred predsednico Nacionalne fronte, končno legitimirajo mater vseh vprašanj sodobne parlamentarne demokracije: kaj točno pomeni »voliti za manjše zlo«?
V tem trenutku, glejte, je veliko možnosti, da bo naslednji francoski predsednik človek, ki večstoletno francosko kolonizacijo vidi samo kot »delitev francoske kulture«. In da bo tak človek »manjše zlo« v primerjavi z zloglasno Marine Le Pen.
Po brexitu in zmagi Donalda Trumpa nam François Fillon in zdaj že nekakšna »populistična pomlad« v Evropi zagotavljata razburljivo svetovno izmenjavo kultur. Tako bo udarila kultura po kulturi, starodavna arabska kultura bo udarila po evropski, evropska po azijski, azijska po izraelski, izraelska po ruski, ruska po ameriški, med seboj se bodo izmenjavale veličastne svetovne kulture, vse se bo treslo od kulturne izmenjave, ves svet bo en multikulti festival.
Pa bomo videli, ali se bo Slovencem še vedno zdelo veliko tistih jebenih sto petdeset milijonov evrov za ministrstvo za kulturo.
