Prispodoba o kuhani žabi seveda temelji na mitu. Že leta 1869 jo je v laboratoriju ovrgel nemški fiziolog Friedrich Goltz, saj je dokazal, da bo žaba, ki se ji odstrani možgane, zares ostala v čedalje bolj topli in vroči vodi, žaba z neprizadetimi možgani pa bo iz lonca zbežala še pravočasno: pravzaprav že, ko bo temperatura dosegla 25 stopinj Celzija. Od samega mita o kuhani žabi se je tako za bolj poučnega izkazal eksperiment, ki ga je empirično ovrgel: če jo položite v hladno vodo in postopoma ogrevate lonec, se bo žaba navadila na vse toplejšo vodo in se na koncu brez kakršnegakoli odpora živa skuhala, a samo če v glavi – nima možganov.
V naravi pa žabe niso neumne in v glavnem imajo možgane. Pri človeku je stvar malce drugačna: ljudje v glavi najpogosteje nimajo nič in jih je veliko lažje skuhati. V Nemčiji so to, kot vidimo, na laboratorijskih žabah dokazali že pred sto petdesetimi leti, na živih ljudeh pa nekako šestdeset let pozneje. Ravno totalitarni nacizem – ki se je v Goltzovi domovini počasi na široko razraščal, vse dokler se na koncu ves veliki nemški narod ni živ skuhal – imamo namreč iz razumljive previdnosti najpogosteje za družbeni model za metaforo o kuhani žabi.
Če bomo torej nekega dne ugotovili, kako žabe komunicirajo, me ne bo posebej presenetilo, če bi odkrili, da je med njimi posebej priljubljena modra prispodoba o kuhanih ljudeh. Zato ne nazadnje – zdaj ste tudi vi dojeli – pametne žabe iz lonca skočijo že, ko temperatura doseže 25 stopinj Celzija, ljudje z odstranjenimi možgani pa brezdelno uživajo v topli vodi tudi še, ko jim nacisti iz tiste znamenite pesmi nemškega pastorja Martina Niemöllerja pred očmi odpeljejo sosede socialiste in Jude.
O vsem tem razmišljam, potem ko sem prejšnji teden gledal, kako v Ronald Reagan Buildingu v Washingtonu, samo nekaj blokov stran od Bele hiše, predsednik ultradesnega Nacionalno-političnega inštituta Richard Spencer govori o premoči bele rase in judovski pošasti Golemu, zbrani privrženci alt-right gibanja pa pozdravljajo z dvignjenimi desnicami in navdušenim »Hail Victory!« – dobesednim angleškim prevodom ljubkega nacističnega vzklika »Sieg Heil!« – pa tudi samega firerja so banalno pričakovano prevedli v enoglasni pozdrav »Hail Trump!«
Razmišljal sem tako o fiziologiji kuhanih žab, ko sem nekaj dni pozneje bral analizo agencije France Presse o fenomenu globalnega vzpona ultradesnice in možnosti vrnitve tridesetih let, v kateri nekateri ugledni zgodovinarji ocenjujejo, da je neresno govoriti o vstajenju nacizma od mrtvih. V analizi AFP je znan britanski vojaški zgodovinar Antony Beevor tako menil, da »paniki padajo v past preprostih zgodovinskih vzporednic« med svetom po veliki depresiji v 30. letih in svetom po svetovni krizi leta 2008, njegov kolega Ian Kershaw, eden vodilnih strokovnjakov za nacistično Nemčijo, se strinja, da je med dvema obdobjema »veliko površnih podobnosti, pa tudi globljih razlik«, medtem ko še en ugleden britanski strokovnjak za drugo svetovno vojno, Richard Overy z univerze Exeter, pravi, da zadeve kljub vsemu »ni mogoče primerjati«, saj »živimo v času stabilnih držav in močne demokracije«.
Vsekakor ne bi rad nasprotoval velikemu in resnemu anglosaškemu zgodovinopisju, a tudi nemški fiziologiji, bogme, ne. Danes namreč ne gre več samo za »primerjanje«, »podobnosti« in »vzporednice«. Precej so na primer razumljive primerjave med borznim zlomom leta 1929 in svetovno krizo leta 2008. Vpadljive so morda podobnosti vzpona nacizma v tridesetih v paničnem strahu pred svetovnim komunizmom po razpadu velikih cesarstev in vzponom današnje militantne bele desnice v strahu pred svetovnim islamom po brexitu in razpadu Evropske unije. Same od sebe se konec koncev vsiljujejo vzporednice med prihodom na oblast dveh populističnih kolerikov Adolfa Hitlerja in Donalda Trumpa: vsa ta primerjanja, podobnosti in vzporednice so legitimne, prav tako kot je legitimen dvom o njih.
Podobnosti in vzporednic med arijskimi nacisti z dvignjenimi desnicami v soseščini Bele hiše in arijskimi nacisti iz tridesetih pa ni: oni so arijski nacisti iz tridesetih. Ja, morda so bili marginalni idioti brez vpliva, a odkar je bil njihov guru Steve Bannon, glavni urednik šovinističnega portala Breitbart, imenovan za glavnega svetovalca in osebnega göbbelsa novega ameriškega predsednika, so to verjetno najvplivnejši idioti brez vpliva od tridesetih let do danes.
Obstaja lepa misel ameriškega pesnika Jamesa Whitcomba Rileya, vsi jo poznate, in sicer pravi, da »če je nekaj videti kot raca, plava kot raca in se oglaša kot raca, potem je verjetno raca«. Če je namreč nekaj videti kot raca, če je torej primerljivo z raco, ne pomeni, da tudi je raca. Če je videti in plava kot raca, očitno je nekaj podobnosti in vzporednic z raco, a še vedno ni nujno raca. Če pa je nekaj videti, plava in se oglaša kot raca, potem ni primerjav, ni podobnosti in vzporednic: potem je, jebiga, raca. Če prevedemo iz nemščine: Donald Duck.
Žabe so seveda pametnejše. Žabe imajo možgane in vedo, da jih race jedo, zato pa bežijo že, če je nekaj videti kot raca. Torej že pri 25 stopinjah Celzija.
