V eni od hal na Gospodarskem razstavišču se ljubiteljem lego kock odprejo mala nebesa. Več kot tisoč kvadratnih metrov prostora, na katerih so na tisoče lego kock sestavili v Nebotičnik, Kongresni trg, grad Snežnik, Celjski dom, pa Tadž Mahal, Big Ben, Londonski most, sydneyjsko opero, stolp v Pisi… Vse v merilu 1:40.
»Že od malega sem bil nor na sestavljanje. Ko so drugi brcali žogo, sem se jaz igral s kockami. Potem ko so na svet prišli otroci, se je spet zbudil ta čut. Ko se igraš z otrokom, se v tebi prebudi otrok in vidiš, da si večni otrok. Sestavljanje kock mi predstavlja zabavo in sprostitev, to je protistresno. Televizije sploh ne gledam več, ampak raje sestavljam kocke,« pravi Gregor Pungerčič, predsednik društva Kocke klub.
Razstava je vredna več kot sto tisoč evrov
Kdor je postavil ta lego minimundus, je moral porabiti veliko časa in denarja. »Nebotičnik je kolega delal mesec in pol do dva, a je treba vedeti, da je treba kakšno kocko dokupiti, da nimaš vsak dan časa za sestavljanje in podobno. V Nebotičniku je za kakšnih dva tisoč evrov kock,« je razložil Pungerčič. Koliko jih je potem v vseh skulpturah, ki bodo do nedelje razstavljene na Gospodarskem razstavišču?
»Nimam pojma.« Govorimo o deset tisočih, sto tisočih evrih? »Deset tisoč evrov je vredna le miza s Kongresnim trgom, Nebotičnikom, Celjskim domom in gradom Snežnik. Vsa razstava je gotovo vredna več kot sto tisoč evrov,« je pogledal proti drugim mizam, kjer je bilo mogoče videti številne domislice – Baltazarja, več piratskih ladij, številne fantazijske kreacije, Vojno zvezd, tri prizore iz filma Reševanje vojaka Ryana, pokrajine Kitajske, Mongolije, Perzije in Orienta, božično vasico, avtomobile, žerjave…
Vse to in še več je postavilo 35 ljudi iz društva Kocke klub, ki ima sicer 400 članov. Mnogi izdelki niso nastali iz serij, ki jih je mogoče kupiti v trgovinah v redni prodaji, temveč so morali avtorji uporabiti svojo domišljijo, kreativnost in predvsem najti primerne kocke. »Lahko kupiš pet ali šest serij kock in uporabiš le tiste dele, ki jih potrebuješ za svojo kreacijo. Preostalo kupuješ po kosih po internetu. Lahko kupiš tudi le eno kocko, kar je dvakrat do trikrat dražje. Ampak če potrebujem 50 strešnikov črne barve, ne bom kupil deset serij, ampak vsakega posebej,« je dejal Pungerčič, ki večino prostega časa namenja temu hobiju, za sestavljanje kock porabi dve do tri ure na dan. Nad sestavljanjem lego kock so se navdušile tudi hčerki in žena, ki so sodelovale pri postavitvi božične vasi.
Konstrukcija kot pri pravem žerjavu
Obiskovalci lahko občudujejo tudi manjše robote, sestavljene iz kock. Na primer tistega, ki zna sestaviti rubikovo kocko. Ogledajo si lahko, kako tekmujejo avtomobili iz kock, ki imajo sicer vsako leto dirko čez drn in strn ob progi za kajak v Tacnu. Med najvišje skulpture spada modri žerjav, ki mu je Rok Kolar posvetil okoli sto ur dela. Čeprav je žerjav v merilu 1:25 visok več kot dva metra, se ne podre. Za to obstaja pojasnilo. »Celotna konstrukcija je narejena tako kot pri pravem žerjavu, kjer se vse sile porazdelijo,« je razložil Kolar, ki se o vsakem žerjavu ali gradbenemu stroju, ki ga sestavi iz kock, najprej temeljito pozanima.
»Preden začnem sestavljati, raziščem delovanje, mehanizme in podobno. Da je videti čim bolj realno in tudi deluje čim bolj realno. Tako se tudi česa naučim.« S svojimi stvaritvami je sodeloval na več razstavah, tudi v Italiji, v Veroni in Vidmu. Za modrega žerjava je porabil približno sedemsto evrov. A ne naenkrat, ampak so se mu kocke doma nabirale več let. Ko se bo razstava končala, bo žerjava podrl, kocke pa uporabil za kaj drugega. Potreboval bo le nekaj domišljije in časa.
