Name osebno se je zvrnil in pod seboj sploščil še celo Evropo. Tako sem se počutil. Ko se je rušil, so nam pozabili povedati, kako zelo težek je bil. Peljal sem v Avstrijo. Iz Tržiča se magistrala začne skozi kanjon viti v hribe. Nekaj kilometrov za mestom se spremeni v gorsko cesto, ki se v serpentinah dviguje v vedno bolj alpsko pokrajino. Je že pozni november, vendar so bregovi še vedno jesenski, na bolj sončnih krajih pa zeleni trava, kot da so si letni časi premislili in še pred zimo prihaja pomlad. Lepa pot skozi kontinentalno Evropo mehkih prehodov in lahko premostljivih ovir. Pod vrhom je predor, ki skrajša pot čez prelaz Ljubelj. Ozek predor z dvosmernim prometom strogo zahteva hitrost, ki ni večja od petdeset kilometrov na uro. Nekje na sredi je tabla, ki pove, da smo mimogrede iz Republike Slovenije prešli v Republiko Avstrijo.
Takšne so moderne meje med evropskimi državami. Tako smo si leta 2004 predstavljali naš kontinent. Neskončno pokrajino, kjer te samo obcestne table opozarjajo, da si skoraj neopazno zapustil eno regijo in prišel v drugo.
Le da se na koncu predora cesta zoži s progastimi plastičnimi količki, ki zapeljejo do sive kovinske kolibe s steklenim okencem. V majhnem prostoru sedita dve uniformirani osebi. Ena z iztegnjeno roko zahteva dokumente. Zdelo se je kot relikt iz starodavnih časov, vendar je izpod ščitka svoje kape gledal s tistim značilnim pogledom, ki ti že na daleč da vedeti, da si nečesa kriv samo zato, ker si se prikazal na meji. Ujel me je nepripravljenega. V prepričanju, da se vozim skozi združeno Evropo, skozi kontinent, ki je moja domovina, sem zapeljal poldrugi meter stran od njegove kolibe. Najprej sem tako kot Michelangelov Jahve v Sikstinski kapeli proti njemu molel svoj potni list, potem pa sem moral odpreti vrata in stopiti do njega.
Skoraj sem pričakoval obvezno vprašanje iz časov, na katere me je spomnil.
»Imate kaj prijaviti?«
Nič. Tistega, ki se je spomnil obnavljati evropske meje in nanje vleči žico, bi prijavil policiji. Namesto tega zgolj namig, da lahko peljem naprej. Avstrijski carinik je imitiral svojega madžarskega kolega, ki je desno spodaj gojil nostalgijo do železne zavese in je svojo mejo zamejil s težkimi železnimi vrati v žični ograji. Slovenska vlada pa se je na svoji strani spomnila postaviti spomenik rovom prve svetovne vojne. Kako malo je bilo treba, da se je toplina skupnega evropskega doma zavila v hlad zaščite naroda.
Ko so leta 2004 padle naše meje, sem s kolegico Barbaro Šurk odšel na blok v Rožni Dolini pri Novi Gorici, da bi videl, kako se bo za vedno dvignila zapornica, ob kateri sem odraščal.
»Zdaj lahko delava na tem, da bova vedno bolj Evropejca,« sva ugotavljala z olajšanjem, ko je meja postala samo še nekaj simboličnega. Oba sva vedela, da izbris fizične pregrade in odstranitev žične ograje pred železniško postajo ne pomeni kaj prav posebej velikega v procesu evropskih integracij. Ampak potem ko sta kapital in blago začela svobodno potovati po celem kontinentu, je bil čas, da se tudi ljudje premaknejo, ne da jih ustavijo v bele in rdeče proge pobarvani hlodi.
Leto 2004 je bilo v resnici že na oni strani romantičnih predstav o združeni Evropi, ker so bili že nekaj let na delu procesi demontiranja socialne Evrope, ki so sanje o skupnem življenju delale tako privlačne. Blagostanje in varnost nista bili več tako veliki prioriteti. Berlinski zid je pod seboj pokopal potrebo po socialni državi, ki je preprečevala socialne revolucije na njegovi zahodni strani. Ideja socialne enakosti, ki so jo na vzhodu gojili za svojimi železnimi zavesami in zidovi, je bila ravno dovolj privlačna, da so na zahodu države morale zamejiti izkoriščanje delavcev in poskrbeti za splošno raven blagostanja. To so naredile tako dobro, da so morale vzhodnoevropske države s silo zadrževati svoje državljane, da niso vsi pobegnili na zahod.
Ko smo sanjali združeno Evropo, smo si želeli fizične premaknitve v ta svet, ki se je bleščal na drugi strani. Bili smo zadnji v vrsti. Jugoslavija je že v šestdesetih letih podpisala pogodbo z Nemčijo o sprejemanju gastarbajterjev in dva milijona ljudi se je čez Ljubelj odselilo na zahod. Leta 1980 je v Nemčiji živelo 60.000 Slovencev, ki so se vpisali v register poleg vseh drugih tujcev. Kdor misli, da so migracije fenomen enaindvajsetega stoletja, je nazaj s kartami.
Ko sem dal potni list policistu na Ljubelju, me je spomnil na egiptovskega carinika v Tabi na Sinaju na meji med Izraelom in Egiptom. Od enajstih dopoldne do sedmih zvečer sem ga prepričeval, da je moj potni list v redu in da država, ki ga je izdala, res obstaja. Z zelo specifično visokonosostjo egiptovskega uradnika me je obravnaval kot ilegalca, ki se poskuša s hudobnimi nameni pretihotapiti v njegovo državo. V pogledu avstrijskega uradnika sem za hip ugledal isti tako značilni dvom nad tem, ali je človek pred njim upravičen do svobodnega prehoda ali ne. Meni je ta svet, ki ni niti na tej niti na oni strani, zares ljub. V nekaj metrih se vse spremeni, napisi se preselijo v nerazumljive jezike, zdi se, da sta se spremenili tudi favna in flora.
Zato je bil padec evropskih meja tako simpatičen. Iz enega sveta v drugega si zdrknil, kot da si v obeh doma. V obeh so tvoji domači Evropejci. Ko mejo markira uniforma, pa za človekom v njej ostanejo samo še predsodki. Nisem si mogel pomagati. V njem nisem videl evropskega tovariša, ampak samo še Avstrijca z vsemi predsodki, ki gredo zraven. Berlinski zid je padel tudi na njega.
