V centru se je zelo težko sprijazniti, da so se odnosi obrnili na glavo. V začetku se bo zdelo, da je vse tako kot prej. Ko se prve strasti ob izvolitvi Donalda Trumpa pomirijo in bo sonce še naprej vzhajalo vsako jutro, ne bo videti, da se je svet premaknil. Čez eno leto pa ga ne bo več prepoznati. Treba je shraniti selfije s konca leta 2016. Zato, da se bomo spomnili, kako so stvari, ki so se zdele nezamisljive, postale samoumevne.
Bolgari so prvi razumeli, da se je dobro pripraviti na spremembe. Medtem ko je ves svet poskušal razumeti, kaj so mislili Američani z izvolitvijo Trumpa za predsednika, so oni skoraj neopazno v nedeljo izvolili svojega. Izbrali so upokojenega letalskega generala Rumena Radeva, ki se je v svojem predvolilnem programu zavzemal za ukinitev sankcij proti Rusiji in zbližanje z njenim predsednikom Vladimirjem Putinom. Bolgarija je na skrajnem robu Evropske unije in je zadnja vstopila v to družbo. Kazala je zanimive mednarodne ambicije. Ob volitvah za novega generalnega sekretarja Združenih narodov je predlagala dve konkurenčni kandidatki. Obe sta izgubili, čeprav je ena imela za seboj evropsko komisijo. Če bi se v Ameriki stvari obrnile drugače, bi nedeljska poteza bolgarskih volilcev izzvenela kot še en ekscentrični škandal iz obmejnih provinc. Tako pa se stvari zdijo popolnoma logične. Morda pa je hladna vojna odložena. Prihaja nekaj še bolj čudaškega.
Na eni strani je Bolgare vodilo razočaranje nad Evropsko unijo, ki je zdaj moderno na vsem kontinentu. Pričakovanja o boljšem življenju so bila ob vstopu tako visoka, da so se ob soočenju z resničnimi pogoji dela v Evropski uniji raztreščila v globok skepticizem. Bolgarija je najrevnejša članica EU, privatizacija je bila tam najbolj boleča in je povzročila najbolj dramatične družbene premike. Na drugi strani je vojna v Siriji pregnala ruske turiste s sirskih in turških obal. Prišli so na Črno morje, kjer jih je bolgarska turistična industrija sprejela z odprtimi rokami. Z Ukrajino, Krimom in Rusijo na drugi strani morja, stisnjena med Turčijo in Romunijo, so vojaške ladje pred njeno obalo zadnje, kar Bolgarija hoče videti v svojih pristaniščih. Jahte so za nacionalno gospodarstvo dovolj ustrezna plovila. Radev bo lovil ravnotežje med evropskimi sredstvi, ki jih potrebuje za normalno delovanje države, članstvom v transatlantskem zavezništvu, ki ga povezuje z drugim koncem sveta, in pragmatičnimi zahtevami po ukinitvi evropskih sankcij proti Rusiji, ker od njih Bolgarija nima nobenih koristi.
Ob primerjavi svoje izvolitve z izvolitvijo Trumpa v Ameriki je Radev zadovoljno zavzel držo modernega evropskega državnika, ki napoveduje trende. Rekel je, da je novi ameriški predsednik že med predvolilno kampanjo nakazal, da bo deloval za boljši dialog z Rusijo. »To nam daje upanje, veliko upanje, za miroljubno razrešitev konfliktov v Siriji in Ukrajini in za znižanje stopnje konfrontacije.«
V pogojih sodobne Evrope je Bolgarija napredna država. Ob vsem nelagodju, ki ga je povzročila madžarska protibegunska žična ograja, se je spregledalo, da so na bolgarsko-turški meji bodečo žico začeli vleči, še preden se je Viktor Orban spomnil z železno zaveso zapreti madžarsko mejo. Donald Trump je takrat šele začel napovedovati, da bo na mehiški meji proti migrantom zgradil zid.
To je jezik, ki ga bomo v prihodnjem letu pogosto slišali. Za moderno državo se je nekoliko presenetljivo v istem času izkazala Moldavija. Tudi tam so imeli predsedniške volitve in tudi tam so pravkar izvolili kandidata, ki se je zavzemal za tesnejše stike z Rusijo. Igor Dodon je bil še bolj ekspliciten od Radeva. Moldavija ni članica EU, sedemletna pogajanja o pridružitvi pa so v odročni državi med Ukrajino, Pridnestrsko republiko in Romunijo povzročila predvsem frustracije. Dodon je napovedal odmik od EU, razveljavitev trgovinskega sporazuma in približanje Rusiji. Mednarodni opazovalci, ki so spremljali volitve, so ugotovili, da so »na njih spoštovali temeljne svoboščine, da pa sta groba govorica in popolna polariziranost medijev otežili demokratični proces«. Če bi na ameriških volitvah bili mednarodni opazovalci, bi ob izvolitvi Donalda Trumpa lahko podali enako poročilo.
Od referenduma o odcepitvi je tudi Velika Britanija periferna država. Tony Blair je na vrhuncu svoje premierske kariere rekel, da je Britanija lahko evropska država samo kot vodilna država Evrope. To je spodletelo in Velika Britanija se je z referendumom odselila na zunanji rob Evropske unije. Pobudnik odcepitve je bil evropski poslanec Nigel Farage, ki je vodil referendumsko stranko. Med evropskimi politiki je veljal za zadnjega v vrsti in se ga je držal sloves nerazsodnosti. Po referendumu je bil v evropskem parlamentu izobčenec. Ta teden je postal prvi evropski politik, ki ga je Donald Trump sprejel po izvolitvi. »Slediti moramo zgledu Reagana in Thatcherjeve izpred tridesetih let,« je rekel Farage po srečanju. »Oba sta na volitvah izvedla kontrarevolucijo.«
V Bruslju pravijo, da imajo funkcionarji EU težave najti telefonske številke Trumpovih sodelavcev, ki določajo, kdo ima dostop do njega. Morda pa bo Evropska unija ostala v spominu kot revolucionarna epizoda v zgodovini kontinenta.
